Nacionalni program varstva okolja je v zaključni fazi

LOKALNA IN REGIONALNA INFORMACIJSKA DRUŽBA

LOCREGIS (evropski seminar o lokalni in regionalni informacijski družbi) je bil januarja v Helsinkih. Namenjen je bil predvsem državam v tranziciji. Z Zvezo finskih lokalnih in regionalnih skupnosti ga je organizirala in financirala Komisija za lokalno samoupravo pri Evropski skupnosti. Zaradi odmevnosti bodo seminar še letos ponovili v Romuniji in na Češkem.

Delovna komisija za izvedbo projekta lokalne in regionalne geoinformacijske družbe (LOCREGIS) je bila ustanovljena lani. Njene glavne naloge so: promocija, razvoj in uporaba geoinformacijske družbe pri kandidatkah, pridruženih in novih državah, članicah Sveta Evrope, organizacija seminarjev v teh državah z aplikacijo projekta LOCREGIS na lokalni in regionalni ravni ter skrb za sodelovanje med Svetom Evrope in Evropsko skupnostjo na področju uveljavljanja geoinformacijske družbe.

Popolna informacija o projektu LOCREGIS je na voljo na internetu (www.htp://www.ISPO.cec.be). Rdeča nit projekta pa je, kako s sodobno tehnologijo in z množicami podatkovnih baz izboljšati kakovost življenja prebivalcev v urbanih središčih in tudi na podeželju. Deluje po konceptu mrežnega sodelovanja strokovnjakov in medsebojne povezave posameznih programov. Za uspešen razvoj geoinformacijske družbe v sklopu tega projekta pa je pomembna tudi podpora lokalnih in regionalnih voditeljev. Brez vključevanja občine je namreč projekt neuresničljiv.

POSAVSKI REGIJSKI CENTER ZA ODPADKE

Lansko leto je novica o tem, da so se tri posavske občine – Brežice, Krško in Sevnica – odločile zgraditi skupni center za ravnanje z odpadki, pritegnila precej pozornosti, pa tudi odobravanja. Še posebej zato, ker naj bi bil tudi pristop za naše razmere še precej svojstven. Skupna komisija posavskih občin je namreč lokacijo za novi ti.ekološki center poiskala kar s tržnim principom: krajevne skupnosti je pozvala, da se same odločijo in ponudijo možna območja za sodobno urejen center za ravnanje z odpadki, pri čemer so seveda ponudili tudi določene kompenzacije. Odziv je bil zadovoljiv, saj so na vabilo dobili kar sedem možnih lokacij iz petih krajevnih skupnosti – toda le iz dveh občin, sevniške krajevne skupnosti se namreč niso odzvale.

Tako kot večina občin po Sloveniji tudi Krško in Brežice – Sevnica svojega odlagališča sploh nima in komunalne odpadke vozi na krško odlagališče – nimata primernih, ustreznih in zakonsko urejenih odlagališč za komunalne odpadke. Brežičani bodo svoje odlagališče v opuščeni gramoznici v Dobovi tudi sicer “izgubili” natančno na zadnji dan tega tisočletja. “O novem odlagališču smo začeli razmišljati že leta 1987, saj smo vedeli, da moramo začeti ukrepati takoj,” pravi direktorica komunalnega stanovanjskega podjetja (KOP) Brežice in predsednica regijske komisije, Vladka Kežman. Predlagana, strokovno izbrana (SMELT) lokacija ni dobila podpore takrat še občinske skupščine. Nato so se porodile ideje in spoznanja o ekonomski neopravičenosti gradnje sodobno urejenega odlagališča za eno samo občino (pri pridobitvi državnega denarja za gradnjo novega odlagališča je med drugim pogoj 50.000 prebivalcev), zato je prišlo do dogovora med tremi občinami o skupnem nastopu. “To je v resnici doslej eden redkih projektov v Sloveniji uspešnega dogovora v regiji,” meni Kežmanova.

Priprave o skupnem konceptu ravnanja z odpadki na območju Posavja segajo torej v leto 1993 in že takrat so naročili in izvedli več strokovnih študij: analizo stanja, vzpostavitev informacijskega sistema, strokovne rešitve možnih lokacij, sistem zbiranja, ločevanja in odlaganja odpadkov, strategijo izvajanja komunikacijske podpore ter predlog organiziranosti. Koncept so sprejele vse tri občine in podpisale pismo o nameri. Skupna regijska komisija je med svojimi prvimi koraki leta 1995 identificirala ključne dileme v zvezi z zagotovitvijo regijskega centra in ravnanja z odpadki nasploh ter brez zadržkov najvišje na lestvici uvrstila prebivalce: odnose z javnostjo, obveščanje, razlaganje in seznanjanje ljudi, izbor lokacije. Kako razložiti, da bodo lokacije ljudem sprejemljive? Kako razložiti celoten splet ravnanja z odpadki, še posebej glede na dosedanje izkušnje z odlagališči?

Tako so se začeli vrstiti dogodki. Najprej so peljali predstavnike vseh krajevnih skupnosti na ogled sodobno urejenih deponij v Avstrijo, na Ptuj in v Rogaško Slatino. Iz ene same vasi se jih je odzvalo kar 40! Kot zadnje so si prebivalci lahko ogledali odlagališče v izgradnji v Trebnjem. Strokovne predstavitve sodobno urejenega odlagališča in hkratnega varovanja okolja so se zvrstile na vseh treh občinskih svetih. Na željo posameznih krajevnih skupnostih so imeli predstavitve tudi pri njih. Vse to se je dogajalo v zadnjih dveh letih.

Sočasno so se lotili vzporednega, strokovnega dela, tj. iskanja lokacije. Po študiji iz leta 1993 so imeli na voljo 31 možnih lokacij v vseh treh občinah. Po posebnih kriterijih (bližina naselij, infrastrukturna opremljenost, bližina voda ipd.) so bila nekatera območja izločena; na koncu je ostalo osmem najprimernejših lokacij tako po okoljevarstvenih kot po ekonomskih kriterijih. Ta območja so predstavili na kartah in jih posredovali tistim krajevnim skupnostim, kjer so ležala. “Tu smo napravili ključen korak in prenesli odločitev na same krajevne skupnosti. Same so se morale odločiti, ali so za to, da imajo na svojem območju center za ravnanje za odpadke, ali ne. Predlagale pa bi lahko novo lokacijo, ustreznost katere bi seveda prej strokovno preverili. Hkrati s tem smo ponudili tudi odškodnino, saj smo se zavedali, da bomo sicer težko dosegli sporazum,” razlaga Kežmanova.

Odškodnina je bila sestavljena iz več delov. S prvim delom bi krajevni skupnosti dodelili določeno vsoto za potrebe posodobitve infrastrukture v kraju, z drugim bi pokrili del plače zaposlenega v krajevni skupnosti, tretji del pa bi bil namenjen krajevni skupnosti za neodvisno izvajanje monitoringa novega odlagališča. Zadnji je bil namenjen vsem tistim krajanom, ki bi živeli v neposredni bližini novega centra – zaradi zmanjšanja tržne vrednosti zemljišča oziroma objekta.

V internem javnem natečaju leta 1997 za vse krajevne skupnosti v vseh treh občinah so ponovno predstavili vse osnovne informacije in kriterije sodobno urejenega centra za ravnanje z odpadki in dodali, da bo v novem centru zanesljivo nekaj novih delovnih mest in da bodo imeli pri zaposlovanju prednost domačini. Na natečaj se je prijavilo 5 krajevnih skupnosti s 7 lokacijami. Po pridobitvi ponujenih lokacij je sedemčlanska regijska komisija (direktorji komunal, predstavniki občin in Ministrstva za okolje in prostor) naročila študijo o primerjalni presoji vplivov na okolje. Pooblaščeni strokovnjaki so opravili najprej presojo za vseh sedem lokacij, zatem so izločili manj ugodne po določenih kriterijih (vplivi na podtalnico, bližina naselja, ustreznost reliefa ipd.) in ugotovili, da so tako tri lokacije bolj primerne. Komisija je dopuščala možnost (ta možnost še vedno obstaja), da krajevne skupnosti kljub temu še prijavijo nove lokacije. “V vseh treh občinah imamo kar nekaj degradiranih območij, ki bi jih lahko z izgradnjo takšnega sodobnega centra celo sanirali. Toda ljudje so še posebej občutljivi zaradi bližine nuklearke. Veliko jih je namreč prepričanih, da bomo v novem centru odlagali tudi jedrske odpadke, kar je s psihološkega vidika povzroča kar precej težav. Zato zatrjevanje o tem, da niti posebnih odpadkov ne bomo odlagali na novem centru, seveda ob takem razmišljanju nimajo pravega učinka,” pripoveduje Kežmanova.

Hkrati se je presoja vplivov na okolje nadaljevala na treh lokacijah. Končni rezultat analize je, da so vse tri primerne za regijski center ravnanja z odpadki, vendar pa vsaka zahteva drugačen pristop; pri eni bi morda bilo potrebno zagotoviti večjo varstvo podtalnice, drugod bi morali zgraditi večjo infrastrukturno dostopnost ipd. Tudi sistem gradnje bi bil različen zaradi tipov lokacij samih; ob eni bi se gradil hrib (to je v Avstriji kar pogosta praksa), pri drugi bi šlo za zapiranje globeli ipd. Vse to so krajanom tudi predstavili in prikazali. O tem so obvestili tudi lokalne medije, ki pa so po mnenju Kežmanove problematiko predstavili le preveč z negativnega zornega kota in tako napravili več škode kot koristi.

Oglašati so se začeli posamezniki, ki so proti predlaganim lokacijam. Ti (čeprav jih ni veliko) iz različnih razlogov nasprotujejo gradnji in pišejo pisma in dopise, po pravilu pa so tudi iz drugih krajev ali celo drugih krajevnih skupnosti, ne pa iz tistih, kjer naj bi bil zgrajen nov center. Sami sveti krajevnih skupnostih še vedno vztrajajo pri svojih oddanih ponudbah in tudi regijski komisiji predlagajo, da nadaljuje začeto delo. “Odločitev naše komisije je, da nadaljujemo delo, tudi vsi trije župani se strinjajo in nas podpirajo. Smo pa naredili, če lahko tako rečem, korak nazaj, saj je ponovno treba vzpostaviti stike z ljudmi, jih ozaveščati, jim razlagati in jih seznaniti, prikazovati dejansko stanje in jih izobraževati,” je odločna Vladka Kežman.

Tretja in zadnja faza izdelave presoje vplivov na okolje predvideva še geološka raziskovanja na vseh treh predvidenih lokacijah. S tem so počakali do končnega izbora lokacij, ker so geološka raziskovanja tudi najdražja in ker je treba za te raziskave pridobiti soglasja lastnikov zemljišč. Hkrati to pomeni vrtanje na terenu in jemanje vzorcev, prisotnost več ljudi, strojev in naprav. Kako se bodo na to odzvali ljudje? Več kot očitno ima NIMBY le preveliko moč.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja