Naravna in eko kozmetika: vrag se skriva v malenkostih

»Zelena« obsesija že nekaj časa lomasti po področju kozmetičnih izdelkov. In če na njen račun zelo dobro služi živilska industrija, z njo enako dobro služijo velika in mala kozmetična podjetja, ki zato, ker v evropski zakonodaji ni definicije za naravno in ekokozmetiko, pod oznakama naravna in eko (angl. organic) prodajajo kozmetiko, ki ima bolj malo skupnega s pravo naravno in organsko kozmetiko. Kozmetični izdelek namreč lahko nosi oznako naraven tudi, če vsebuje le nekaj odstotkov naravnih sestavin; gre za sestavine rastlinskega, živalskega, mineralnega, sladkovodnega ali morskega izvora. V resnici pa je na trgu zelo malo izdelkov samo iz naravnih ali ekološko pridelanih sestavin.

Tudi naravno ni dobro za vse

Vendar, da ne bo pomote: naravna in ekokozmetika nista le marketinška trika kozmetične industrije. Naravne, zlasti rastlinske sestavine v naravni ali organski kozmetiki, kot so na primer eterična olja, so pogosto učinkovitejše od njihovih sintetičnih ponaredkov v konvencionalni kozmetiki. Še več, obstajajo številni znanstveni dokazi o zdravstveni škodljivosti sestavin konvencionalne kozmetike, ki so najpogosteje sintetične. Največ škodljivih sestavin je med emulgatorji, konzervansi, barvili in dišavami, ki so tako rekoč v vsakem konvencionalnem kozmetičnem izdelku. Za številne sintetične sestavine so v raziskavah – uporabili so sicer veliko večje odmerke teh sestavin, kot so v kozmetičnih izdelkih – ugotovili, da sprožajo alergijske reakcije, poškodujejo organe, gene, rušijo hormonsko ravnotežje in povzročajo celo raka. Popolna neznanka pa je učinkovanje teh sestavin v daljšem obdobju.

Ker naravna in ekokozmetika lahko vsebujeta kar najmanj sintetičnih sestavin, smo z njuno uporabo odrešeni vsaj enega dodatnega tveganja za bolezni. Po drugi strani pa nista primerni za vse: tudi naravna esencialna olja, ki so pogosto ena od sestavin dišave v naravni in organski kozmetiki, lahko, na primer, povzročajo neprijetne alergijske reakcije. Bolj slaba tolažba pa je ta kozmetika za častilke kulta večne mladosti, saj so sestavine, ki le-to vzdržujejo, vsaj navzven, večinoma sintetične, in so zato v ekokozmetiki, pa tudi večini naravne kozmetike, prepovedane.

Certifikati – zagotovilo kakovosti

Toda tudi med naravno in ekokozmetiko so velike razlike. Izraz naravna kozmetika pomeni, da izdelek vsebuje določen odstotek sestavin, ki so naravnega, najpogosteje rastlinskega izvora, po možnosti tudi iz ekološke pridelave. Ekokozmetika pa gre korak naprej, saj zagotavlja, da je določen odstotek rastlinskih sestavin v izdelku pridelan ekološko, torej brez pesticidov in organskih gnojil.

Edino zagotovilo potrošniku, da je kozmetični izdelek naraven oziroma ekološki, so certifikati oziroma oznake za naravno ali ekokozmetiko. Na slovenskem trgu so najpogostejši izdelki s certifikati BDIH, Ecocert, Cosmebio, The Soil Association in USDA Organic. Vsi certifikati zagotavljajo, da proizvajalci uporabljajo čim več naravnih in ekološko pridelanih sestavin; da ne uporabljajo sintetičnih barvil, dišav, konzervansov, antioksidantov, mehčal, sestavin iz naftnih derivatov in gensko spremenjenih organizmov; da je proizvodnja izdelkov čim manj škodljiva za ljudi in okolje, da izdelki niso testirani na živalih in da je embalaža biorazgradljiva ali primerna za recikliranje. Zmeda za potrošnike nastane, ker certifikati uporabljajo različne sisteme razvrščanja kozmetičnih izdelkov med naravne ali ekološke in tudi različno označevanje teh izdelkov, zato v nadaljevanju predstavljamo prednosti/slabosti najpomembnejših certifikatov oziroma kozmetike, ki je opremljena z njimi.

Najohlapnejši BDIH, najstrožji Soil Association

Največ naravnih kozmetičnih izdelkov pri nas ima nemški certifikat BDIH. Ta zagotavlja, da so naravne sestavine v izdelku, kadar je mogoče, iz nadzorovane ekološke pridelave ali nadzirane divje rasti – takšne sestavine so na seznamu na izdelku označene z zvezdico –, ne določa pa najmanjšega deleža naravnih in ekološko pridelanih sestavin v izdelku. Zato pred nakupom kozmetike z oznako BDIH natančneje preučite, koliko sestavin v izdelku je označenih z zvezdico, saj se lahko v nasprotnem primeru odločite za izdelek, ki ima le nekaj odstotkov naravnih oziroma ekološko pridelanih sestavin, večina pa je sintetičnih.

Drugi certifikati imajo strožja merila, vendar so tudi med njimi razlike. Glavna je ta, da nekateri, kot sta francoska Ecocert in Cosmebio, med ekološke sestavine prištevajo tudi (rožno) vodo, zaradi česar lahko izdelek hitreje doseže višji odstotek »ekološkosti« kot, na primer, izdelek s certifikatom angleške The Soil Association, ki vode ne šteje za ekološko sestavino.

Francoska Ecocert in Cosmebio uporabljata enak sistem za razvrščanje kozmetičnih izdelkov med naravne oziroma ekološke. Pri naravni kozmetiki mora biti naravnih vsaj 95 odstotkov vseh sestavin. Poleg tega mora biti v naravni kozmetiki ekološko pridelanih vsaj 50 odstotkov rastlinskih sestavin in vsaj pet odstotkov vseh sestavin. Pri ekokozmetiki mora biti delež naravnih sestavin prav tako vsaj 95-odstoten, večja pa sta deleža ekološko pridelanih rastlinskih sestavin (vsaj 95 odstotkov) in ekološko pridelanih sestavin v celotnem izdelku (vsaj deset odstotkov). Preostalih pet odstotkov sestavin, ki niso naravne, je lahko sintetičnih.

Oznake na izdelkih s certifikatom Ecocert in Cosmebio pa so različne. Ecocert za naravno kozmetiko uporablja oznako cosmetique ecologique, za ekološko pa oznako ecologique et biologique. Cosmebio naravno kozmetiko označuje s Cosmebio cosmetique eco, drugo pa s Cosmebio cosmetique bio.

Najstrožja merila za razvrščanje kozmetičnih izdelkov – ta izhajajo iz meril za ekološka živila – ima angleška The Soil Association. Ta se nanašajo le na ekološko, in ne na naravno kozmetiko. Oznako “organic”, ki je lahko navedena v imenu kozmetičnega izdelka, podeljuje izdelkom, ki imajo več kot 95 odstotkov ekološko pridelanih sestavin glede na vse sestavine v izdelku, preostalih pet odstotkov pa lahko sestavljajo dovoljene anorganske snovi. Oznako »made with x % organic ingredients« pa podeljuje izdelkom, ki vsebujejo najmanj 70 odstotkov ekološko pridelanih sestavin.

Mednarodne oznake za manj zmede med potrošniki

Da bi zmanjšala zmedo med potrošniki, je skupina proizvajalcev naravne in ekokozmetike (Weleda, Logona, Sante, Primavera, Lavera, dr. Hauschka, dr. Scheller, Alverde Naturkosmetik …), ki imajo na evropskem tržišču dvotretjinski delež v segmentu naravne in ekokozmetike, postavila mednarodna merila za to kozmetiko. Ta določajo najmanjšo vsebnost naravne sestavine, zgornjo mejo za naravnim podobne sestavine in delež ekološko pridelanih sestavin v izdelku. Izdelkom pa podeljuje eno od treh oznak: NaTrue z eno, dvema ali tremi zvezdicami. Pogosto imajo izdelki poleg ene od teh oznak tudi kakšno drugo, na primer BDIH.

Konkurenco mednarodnemu standardu NaTrue je napovedala Evropska delovna skupina za kozmetične standarde, ki jo sestavljajo BDIH, Cosmebio, Ecocert Greenlife, ICEA in The Soil Association. Januarja letos je po večletnem usklajevanju predstavila – po mnenju nekaterih strožji – mednarodni standard za naravno oziroma ekokozmetiko, Cosmos. Izdelek, ki bo imel oznako Cosmos-organic, bo moral imeti naveden odstotek ekološko pridelanih sestavin glede na težo celotnega izdelka (npr. x % organic of total), glede na posamezne sestavine pa bo moralo biti ekološko pridelanih vsaj 95 odstotkov. Za izdelke z oznako Cosmos-natural sicer ne bodo določene najmanjše vsebnosti ekološko pridelanih sestavin, bodo pa te sestavine na seznamu sestavin kozmetičnega izdelka morale biti označene z zvezdico – kot je že zdaj v navadi pri izdelkih s certifikati BDIH, Ecocert in Cosmebio – in s pripisom Iz ekološke pridelave.

Avtor: Maja Prijatelj
Vir: sophie.si

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja