(Foto: Photos.com)

Sam sem iz Ljubljane, stanujem bolj v središču mesta kot pa na periferiji. V okolju, kjer živim, zaznavam močno onesnaženje zraka zaradi prometne preobremenjenosti, kar velja tudi za člane moje družine, kjer so motnje in bolezni dihal vse pogostejši pojav. Sicer pa tudi merilna tehnika kaže, da je zrak v Ljubljani v središču mesta in blizu močno obremenjenih prometnic prepogosto onesnažen čez vse dovoljene meje, kakršne je zarisala EU. Kot slišim, je podobno tudi v Mariboru, Celju, Novem mestu, Kopru... A glej, dosedanji župani treh največjih slovenskih mest so kljub temu, da jim ne moremo pripisati dovolj skrbi za ekologijo in še posebej izboljšanje stanja zraka v „njihovih" občinah, gladko dobili novi mandat že po prvem krogu volitev. In ne le, da niso storili dovolj za čisti zrak - z načrtovanjem novih garažnih mest v samih mestnih središčih, v Ljubljani na primer pod Kongresnim trgom in tržnico, v Mariboru z gradnjo podzemne garaže nad samim dravskim obrežjem in načrtovano v Prešernovi ulici (na to me je opozoril bližnji sorodnik, ki živi v Mariboru), bosta še dodatno prispevala k povečevanju trdnih mikrodelcev v ozračju obeh mest, ki se, kot je znano, kopičijo v pljučnem tkivu in povzročajo vsakršnega vraga, predvsem KOPB in pljučnega raka.

Razočaran sem, da volilci tedaj, ko volijo „stare" župane, vidijo samo fizične objekte, ki so v mestih zrasli v času njihovega županovanja (in ki v največ primerih sploh niso njihova zasluga), prav nič pa ne vidijo oziroma zaznajo ekoloških grehov, katerih odpravljanje bi morala biti prva naloga županov oziroma odgovornih mestnih uprav. Tega se volilci zavedajo že marsikje v Evropi, kjer se zelene stranke naglo krepijo, tako na lokalni kot nacionalni ravni. Pri nas pa glede tega vse stoji.  Sprašujem se, kako dolgo še?

Opomba: Stališča, izražena v pismih bralcev, niso nujno tudi stališča uredništva Ekomagazina.