"Tu imamo bazo in lep prostor, kjer lahko nekaj, kar sem sama spoznala, demonstriram in prenesem še drugim."

Mojca Zelenko (Foto: Ekomagazin.si) 

Mojco Zelenko, gospo srednjih let, velja obravnavati kot osebo, ki je rekla zbogom glavnim „civilizacijskim" zablodam. Takšnim, ki vodijo v osebnostno slepo ulico. Po rodu Štajerka z mariborskega konca in kasneje naturalizirana Ljubljančanka je umiritev našla na Primorskem. Točneje, v istrskih Šavrinskih brdih. Še natančneje, v Koštaboni, slikoviti vasi nad dolino Dragonje. A notranji mir naše sogovornice še ne pomeni, da tudi miruje. Je še kako aktivna, vendar na nekih povsem drugih ravneh delovanja, blizkih ljudem in naravi. Tudi v okviru društva za kakovostno življenje Bona. 

Kako je pravzaprav prišlo do vašega življenjskega preloma?

Po 26 letih bankirskega službovanja se mi je zgodil tisti znani 'Dost mam!'. Sprva, že v prejšnji državi, sem se zaposlila pri Jugobanki in največ časa prebila v večji multinacionalki. Zlagoma sem napredovala, kot temu rečemo, od nižjih do bolj zahtevnih, bolj odgovornih delovni mest. In bolj kot sem bila 'višje', bolj sem občutila pritisk te neusmiljene podjetniške fronte. Tista multinacionalka se je seveda hotela čim prej in čim bolj ustaliti na našem trgu, zahtevali so hitro uresničevanje visoko zastavljenih ciljev. Vse tisto hitenje, prodajanje za vsako ceno, pritiski so bili povezani s zahtevo, da kratko malo moraš dobiti novo in novo in spet novo stranko, tudi kakšno s prepoznavnim imenom. Zadnja leta se je bankirstvo zelo spremenilo, postalo je zelo naporno in izčrpujoče. To mi ni bilo všeč. Položaj, v katerem sem se znašla, ni več ustrezal mojim temeljnim človeškim potrebam. Nekako v vsem tem nisem več videla smisla in motiva. Mnogo ljudi, ki sem jih spoznala med delom in so bili v meni podobnem ali še težjem položaju, so si tudi zaželeli nekaj drugega, bolj človeškega. Srečavala sem podjetnike, ki delajo po 20 ur na dan, gredo v penzijo in zbolijo, po navadi za rakom. Ali pa zbolijo že prej. Kar trije med njimi, ki sem jih spoznala, so storili samomor.

In potem?

Kljub temu, da sem nazadnje bila položajsko res dobro plasirana, sem si v nekem trenutku rekla, da to ni zame. Delala sem tudi po 14 ur na dan, a denarja, ki sem ga zaslužila kar nekaj, nisem mogla porabiti, saj so bile vse trgovine takrat že zaprte; še na dopustu sem hotela delati. Potem sva se z možem preselila v Portorož in to je bil že prvi korak na moji poti ven iz tega posla. Uredila sem si manj zahtevno službo v koprski enoti banke, vendar je bilo to še vedno delo na fronti. Nič romantičnega ni bilo v tem turističnem kraju. Preprosto sem si želela oditi na vas, iskala sem nepremičnino na deželi. Med tremi pozicijami, ki so ostale v končnem izboru, mi je ta v Koštaboni, kjer sedaj živiva z možem, najbolj segla v srce. Začutila sem jo kot domačo in toplo. Pa tista zemlja naokrog, oljčni nasad in še kaj. Pustila sem službo, od tedaj sta minili dve leti in pol. Imela sem nekaj malega prihrankov, a bistven je bil ta preskok v življenju. Mediji oziroma oglaševalci te 'pumpajo' z ogromnim balastom navideznih potreb, na koncu pa ugotoviš, da lahko živiš z mnogo manj denarja, kot si si predstavljal prej. Prve mesece sem tu, na robu Koštabone, doživela kot pravo blaženosti, vsako jutro sem se zbudila z nasmeškom olajšanja.  

Lahko na kratko opišete sveže vsebine vašega novega življenja na deželi?

Najprej naj povem, da s hišo in dvoriščem ni bilo veliko dela, ker sva ju prevzela v kar dobrem stanju. Takoj ko sem prišla v Koštabono, sem začela slikati in pisati. In posvetila sem se vrtu. Tega sem imela že v Ljubljani. Žal le ob vozlišču avtocest na Viču, pa vendar. Potem sem si uredila novega na Kureščku. Izkušenj mi torej ni manjkalo, čeprav je tukaj, v sredozemskih razmerah, stvar nekoliko drugačna. Poleg pridelave zelenjave in sadja me priteguje tudi njihova predelava, pa seveda kulinarika. Izhajam iz stališča, da si to, kar ješ. Sama sicer nisem vegetarijanka, čeprav nisem daleč od tega in bom nekega dne gotovo postavila piko na mesno prehrano. Uživam le meso, pridobljeno na klasični način, na kmetiji, kjer človek z živalmi, ki jih na koncu resda izrabi za prehrano, vendarle nekako sobiva. Nenazadnje sem že v zgodnji mladosti sedem let živela na kmetiji, od 11. do 18. leta, in to v vasi Sovjak, med Ptujem in Lenartom v Slovenskih goricah. Te izkušnje torej imam. Tisto kmetijo je moj oče kupil, ker si je želel stika z zemljo, tako kot jaz pred prihodom v Koštabono. V Sovjak smo se preselili iz Dobrenja pri Mariboru. Nikakor pa ne pristajam na množično, komercialno živinorejo. Meso jem kvečjemu enkrat na teden, včasih pa še to ne. Nikakor ne razumem, zakaj ljudje morajo meso uživati vsak dan. Ta industrijska reja in predelava mesa je prava ekološka in higienska ter etična katastrofa, to sploh ni več meso.  

Ali v Koštaboni redite živali, s katerimi mesom se hranite?

Ne, na novem domu v Koštaboni imamo živali le za prijatelje. To so pes, martinčki in škorpijončki, drugih nimamo. Aja, pa lastovke so se letos priselile. Imamo pa praktično vso zelenjavo. Kot sem že povedala, moja prehrana sloni na lastni pridelavi. Kmalu bodo paradižnik, melancani, paprike, bučke, gomoljna zelena, blitva, s katero si postrežejo tudi srne, fižol, dišavnice, solatnice (z Mojco Zelenko smo se pogovarjali sredi junija - op. pis.). Pa seveda ogromen luštrek. Kot rečeno sem osnovno šolo prakse vrtne pridelave opravila že v Ljubljani, poleg tega pa sem preštudirala še kup literature - še najbolj Moj biovrt avtorice Marie Luise Krauter, knjigo je v slovenščino prevedel nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar. Pri tej avtorici mi je posebej všeč stavek, ki pravi, da v vrtu nimamo škodljivcev, marveč le prisklednike. Prijateljica Veronika iz Divače, ki vrtnari po bio načelih, pa pravi: 'Če ti srne kaj pojedo, pač poseji več.' Ampak sem ugotovila, da več ko pridelam, več srne pojedo (smeh). Potrebna bo ograja.  

Kaj pa oljke, Šavrinska brda so idealni kraj za njihovo gojitev?

Imamo tudi osem oljk. Prvo leto smo nabrali šest kilogramov oljk, naslednje leto, po mojem 'strokovnem' rezu, pa samo še dobro tretjino tega. Potem sem se povezala z mojstrom Bepčem iz Koštabone, ki mi je pokazal in me naučil, kako se oljke obrezujejo. Tako smo lani nabrali že 80 kilogramov oljk. Dvajset kilogramov sem jih vložila, da jih je ostalo dovolj še za stiskanje, ki je dalo sedem litrov olja. Imamo tudi nekaj figovih dreves, katerih sadeže vkuhavam in pripravljam marmelade. Tudi iz bezgovih jagod, kombiniranih z rabarbaro. To je edini pripravek, kjer dodam sladkor, ker ga ti dve rastlini ne premoreta. K vsemu ostalemu sadju, ki ga vkuham, ne dodam niti zrnca sladkorja. Pomembno je, da sadje povsem dozori. Pripravke dam v majhne kozarce in ko se te odpre, vsebino velja hitro porabiti. Sadje kuham le do užitnosti, nikoli pa ga ne prekuham. Nobenih industrijskih pripravkov ni poleg, vključno s štirimi belimi jezdeci smrti - živalsko maščobo, belo moko, sladkorjem in soljo.  

Še bolj kot po svojih vrtnarskih, sadjarskih in kulinaričnih zmožnostih ste prepoznavni po dejavnostih v okviru vašega društva Bona?

Koštabona je tisto, kar me je poklicalo. A o svojih spoznanjih in tistem, kar sem prebrala, rada govorim tudi drugim ljudem. Nič ne obdržim zase. Sčasoma sem našla somišljenice in somišljenike, ki so postali 'žrtve' mojih predavanj. V debatah so podprli mojo zamisel, da bi skupaj ustanovili društvo in da bodo kakšno njegovo vejo vodili tudi sami. Bona je bila ustanovljena lani, za sedaj nas je pet konstitutivnih članov. Naj povem, da vas Koštabona nosi ime po Boni, starorimski boginji družine, rodnosti, zdravja in obilja, ki je imela v tej vasi svoje svetišče še v 5. stoletju n.š. In zaradi njenih takratnih 'pristojnosti' se nam je zdelo poimenovanje društva po njej prav primerno. Kot rečeno je moje osebno vodilo, da je človek to, kar zaužije, in tudi, kar prideluje. Komur je vseeno, da v supermarketu kupi nekaj v plastiko zavitega in to tudi poje, me ne bo prepričal, da mu ni vseeno, kaj se dogaja z okoljem. Če si tako brezbrižen do sebe, si brezbrižen tudi do drugih, do živali in vsega. Ko gre za društvo Bona, moram reči, da smo še v fazi razvoja. Ne uresničujemo še večjih projektov, recimo prirejanja seminarjev ali pisanja avtorskih del. Tu imamo bazo in lep prostor, kjer lahko nekaj, kar sem sama spoznala, demonstriram in prenesem še drugim. Stvar raste postopoma. Ideja je, da bi na vzhodni strani naše nove domačije, na primer, uredili nekakšen botanični park, počivališče za človekovega duha. Čeprav tudi postrežemo, ta zadeva nikakor ni nek gostilniško turistični projekt. Gostilne nikoli ne bi imela, ta te priklepa 24 ur na dan. Če nekdo pride k nam in prosi za kozarec vode, ga seveda dobi. Nimamo pa nobenih jedilnih listov ali prospektov, vendar so v načrtu zdrave bio malice po dva evra, po drugi strani pa obvladam tudi francosko kulinariko, ki je pri nas ne bo manjkalo.  

Ampak neko društveno dejavnost že imate, predvsem z otroki?

Zelo me moti potrošništvo in tudi to, da starši praviloma mislijo, da bo otroke vsega namesto njih otroke naučila šola. Moto našega društva je Zdrav duh v zdravem telesu in pa: 'Zdrav duh je svoboden in vesel duh!'. Če hočeš biti svoboden, moraš dosti vedeti. In če hočeš dosti izvedeti, se moraš učiti. Moraš dosti preizkušati in izkusiti. Moraš dobiti širino duha. Zato smo ob priložnostih otroke iz ožjega okolja Koštabone že učili glasbenih veščin, likovnosti, kreativnih igric... To se je začelo dogajati spontano, v duhu 'Ajde, pridite!'. Sedaj, v okviru Bone, te stvari razvijamo bolj premišljeno. Otrokom bi radi dali tisto, kar doma ali v šoli ne dobijo, stvari, ki niso predvidene v nobenem programu. Tako smo lani, na primer, zanje priredili delavnico o pripravi koktajlov. Poanta je bila v sporočilu, da ne obstajajo pravi ali nepravi koktajli, ampak takšni, ki vsebujejo alkohol, in tisti, ki ga ne. Otroci so namreč na delavnico prišli v prepričanju, da brez alkohola ni koktajla, z delavnice pa so šli v prepričanju, da so pravi tudi takšni brez alkohola. Poleg tega so se naučili, kako si jih lahko sami pripravijo in kaj je njihova vsebina. Vsak koktajl mora imeti svoje ime, pravo obliko kozarca in okrasitev, barvo in okus. Potem smo priredili tekmovanje, vsak udeleženec je moral pripraviti po dva koktajla. Delavnice se je udeležilo sedem otrok od petnajstih šoloobveznih, kolikor jih ta trenutek živi v vasi. Hvala bogu se njihovo število v zadnjem času veča.

Še kaj iz programa Bone?

Letos smo priredili delavnico za izdelavo domačega sirupa na bazi bezgovih cvetov in metinih listov. Tega pomešaš z vodo in dobiš sok. Stvar je v tem, kako iz rastlin, ki rasejo tu naokrog, narediš sirup, ne pa, da moraš iti v trgovino; po navadi po kakšno pijačo tipa cola light, ko absolutno ne veš, kaj vse je v njej. Navdih dobivam tudi pri branju Daria Corteseja. Seveda sirupi vsebujejo sladkor, ampak ko jih razredčiš v sok, je tega le še zelo malo. Skratka, vse te reči že ponujamo tudi gostom in jih bomo, ko bo čas dozorel za nekakšno bio okrepčevalnico, ki - kot rečeno - nikakor ne bo gostilna. V statutu Bone je zapisano, da velja biti aktiven predvsem v smeri ozaveščanja o zdravem oziroma naravnem načinu življenja in prehranjevanja. Če na izrecno željo gosta že ponudimo meso, to nikoli ni ocvrto ali kako drugače nezdravo obdelano. Hrano pripravljamo po strogih higienskih načelih, v dobro človekovega telesa in duha. Kot rečeno sem prepričana, da bom nekoč vegetarijanka, ker me ubijanje živali moti. Žal večino ljudi to še vedno ne moti, a jih zato moti zakisanost njihovih teles. Ve se, kje je pot za rešitev iz teh zagat.  

Klikni na fotografijo v galeriji, da se ta poveča. (Fotografije: Ekomagazin.si)