Jo še poznate? Nekdaj prva »faca« skupine Tabu. Pevka z neomejeno količino energije in dobre volje, ki vselej vse pove brez dlake na jeziku.

Foto: Osebni arhiv

Dekle, ki zase pravi da je človek skrajnosti in življenja na dveh polih. Punca, ki ji je všeč vse, a ničesar ne potrebuje. Želi doživeti vse in imeti vse, hkrati pa v vsem najde smisel. Vse to in še več nam je razkrila Nina Vodopivec.

Veliko ljudi se te še vedno spominja kot izjemno energično in vedno nasmejano pevko supine Tabu. Pred leti ste se s skupino razšli, težave z glasom so za nekaj časa prekinile aktivno glasbeno ustvarjanje, odprla so se nova obzorja in številna potovnaja - kam je po razhodu s Tabuji odneslo Nino?

S Tabuji smo se poslovno res razšli, kar je bila takrat logična posledica. Po eni strani naš razhod ni bil zares veliko presenečenje, čeprav je bil šok precejšen. Dokler o stvari samo razmišljaš in je dejansko ne izpelješ, jo vidiš in občutiš precej drugače. S Tabujevci smo še vedno prijatelji in sodelujemo. Nikoli pa mi ni bilo za res žal za ta korak. Kot osebnosti smo se začeli precej razhajati, usmerili smo se v druge smeri, imamo drugačen pogled na svet, drugačna pričakovanja in drugačne želje kako se razvijati v tem in onem smislu. Lahko bi rekli, da je bil naš »poslovni« razhod lepo darilo za vse. Oni se lahko sedaj razvijajo v smeri kot želijo. Sama pa se lahko usmerim k stvarem, ki so meni osebno bolj pomembne - to pa je zagotovo vrniti se k naravi, živeti iz lastnih vzgibov in ne stremeti k prepričanjem družbe, za katere mislim, da so škodljivi. Škodljivi ne samo naravi, temveč nam vsem in celoti, katere del smo. Da lahko začneš živeti v skladu s svojimi prepričanji, se moraš odmakniti. Ker sem precej ekstremen človek, to pomeni, da so tudi dejanja in ločnice lahko precej ekstremne. In sicer zato, da lahko ostajam zvesta sebi. 

Kaj torej Nina počne danes?

Najraje sezujem čevlje in grem bosa v naravo. Dobesedno. Zelo zanimivo je, da ko sem v naravi, v svojem okolju, v svoji energiji, tudi moj glas veliko bolje deluje. Je bolj poln, ima tisto življensko energijo. Rada se umaknem - še vedno preveč zaznavam ljudi okoli sebe in tako prepogosto pozabim nase. Sedaj se učim postavljati meje in ostati čut sebe, ne glede na to, da je okrog mene ogromno prijetnih, lepih pa tudi smotanih ljudi. 

V zadnjih letih si prepotovala dobršen del sveta. Sedaj si se spet ustalila v domovini? Torej pri tebi drži, Slovenija - tu sem doma?

Drži, v zadnih nekaj letih sem dosti potovala. Odkrivala svet in sebe. Sem pa v tem času spoznala, da nisem pretirano navezana na dom. Imam rada družino, vendar je ne potrebujem nenehno ob sebi. Tako da je moj dom lahko kjerkoli in kadarkoli. Moj dom je tam, kjer se dobor počutim. Ugotovila sem tudi, da ni petje tisto kar jaz potrebujem, kar jaz moram delati oz. si tega želim, ker mi je blizu. Se mi zdi, da bi lahko funkcionirala in delala karkoli, kjerkoli. 

Vse nas zanima - bo Nina spet pela?

(smeh) Ravno čez 14 dni (opomba: intervju z Majo je bil opravljena v maju) bomo snemali nov singel. Vendar se želim sama discantirati od besede »da bom pela«. Jaz bom pripovedovala. In to bo melodično. 

Že prej si omeila, da si ekstremist. Kako bi se še opisala?

Res me vleče v ekstreme, skrajnosti. Lahko bi rekla, da sem skrajen človek. Se pa ravno na ta način spoznavam. Vleče me v nekaj resničnega, poštenega. Vleče me nekam kjer ni nasprotij - kar je res, je res. Se mi pa zdi, da živim eno stvar in potem preidem na drugo, ki je povsem na drugem polu. S tem pridomin razumevanje zlate sredine, kar pa je funkcionalno zdravo za vse. To je tisto kar me zanima. 

Kaj za tebe pomeni naraven stil življenja?

Naraven stil življenja je to, da prideš v okolje brez iluzije, da zaradi tebe nekaj obstaja in da brez tebe ne more nič normalno delovati. Ko mi začne nekdo pametovati s tega vidika, mi hitro postane jasno, da ta oseba nima koristnih informacij oz. nima ali pa ne pozna pravega izvora. In tak človek je že izgubil stik s svojo naravnostjo. Mi smo zgolj en del in naš razum lahko dojame le ta del. Ljudje pa prepogosto živimo z iluzijo, da razumemo vse in nam je dano, vse razumeti. Sama pa sem doživela spoznanje, da vsega ne moremo razumeti, lahko pa čutimo. Razumvanje je naše orodnej za našo pot in našo delnost, ki jo lahko razvijemo v nek potencial, ki pa je lahko za celoto koristen ali pa nekoristen. Posameznik bo zares lahko srečen in zadovoljen, šele takrat, ko bo rekel: »Ne vem vsega, verjetno vsega ne bom nikoli vedel, vendar pa čutim. To je tisto kar me nese in druži z okolico. Jaz pa s svojim razumom ohranjam svoj prostor in svojo pot, zvestobo oz. vero.« 

Foto: Osebni arhiv

Bi zase lahko rekla, da živiš zdravo?

Rekla bi, da se zelo želim vključevati v svojo zdravost . Vendar pa moja dvopolnost in skrajnost še vedno zahteva svoje. Občasno še vedno dobim zadovoljstvo, ko si rečem: »Sedaj si grem pa zavestno škodovati,« in grem na primer na kavo. Je pa res, da je vsak dan bolj zdrav. Pride kakšen dan, ko si rečem: »Sedaj grem pa praznovat!« Takrat zberem okoli sebe ljudi, ki jih imam rada in gremo na pizzo. Se zavedam, da te stvari (sir, kava, sladkor, ... ) meni škodujejo, a hkrati vem, da je v določenih trenutkih to lahko tudi moja terapija. Terapija, ki mi koristi, saj je to del mojih močnih navad. Še vedno mi je všeč, da grem ven in se imam fajn z ljudmi, je pa res da jih ne potrebujem ves čas in da me lahko kdaj tudi motijo. Ljudem, ki jih imam rada lahko dam bistveno več, če jih videvam občasno. 

Ljudje zdravo življenje povezujejo predvsem s hrano ...

... tu se začne. Vendar ne gre zgolj za to kaj ti ješ, temveč gre za zdravo zavest. Ko zdravo ješ, razmišljaš tudi o tem od kod, iz katerega okolja hrana prihaja, kaj se skriva v ozadju. Če bi bil človek »pri zdravi pameti« bi lahko pojedal karkoli in bi bilo to vredu. Ker enostavno takrat ni ti ne bi posegal po škodjivih stvareh. Ko se prehranjuješ zdravo lažje in z večjim ponosom pripoveduješ svoje izkušnje in ideje. Zato, ker jih bolje poznaš, ker si zanje vzameš čas. 

Ravno element časa oz. pomanjaknje časa se vsepogosteje izpostavlja kot glavni problem. Vsem se vedno mudi ...

To je naša ideja, ker se nam zdi, da mora biti tako. In s tem dajemo potrdilo tistim, ki nas držijo na vajetih. Nekako moramo sprejeti in razumeti, da nismo svobodni. Odgovornost dajemo politikom, farmaciji, ki ni nič drugega kot podjetje, skupek ljudi s sorodnimi interesi. Nekoč je to izhajalo iz dobre stvari,nato pa se je izrodilo, podobno kot vera, v nekaj, ki drži vajeti nad nami. Enako je s časom. Vseskozi smo nekje ujeti. Ko živiš kot podložnik časa - delaš za druge in ta čas je namenjen drugim. Bolj kot si podložen, manj imaš časa zase. Včasih je potrebno, tudi za to, da ostaneš zdrav, reči ne. Vendar se moramo tega na učiti. Tudi pri meni je to še v povojih, vendar se učim. 

Želela pa bi poudariti, da je veliko ljudi prepričanih, da se moraš, če želiš biti zdrav, podati na pot spiritualizma. Ampak to je samo beseda. Veliko je ljudi, ki se nikoli ne vprašajo: »Kaj je moj smisel v življenju?« Tisti, ki so zelo umski, to potrebujejo, ker morajo preiti v nek drug ekstrem, da najdejo perspektivo na to kar so bili oz je v njih zelo intenzivno. Ljudje, ki živijo bolj povezano z naravo in si za stvari in opravila znajo vzti čas - počasi zlagajo perilo, z užitkom kuhajo - ti ljudje so že v svojem popolnem prostoru in času. In jaz verjamem,da tak človek ne bo škodoval. Ne sebi, ne drugim. Če pa smo mi vpeti zgolj v um in delo, se nam vseskozi mudi in nas spremlja samo »želim, želim, želim in hočem, hočem, hočem«, potem je spiritualnost, meditacija, joga in podobo potrebno, saj ti to približa občutek mernosti in pomembnosti obstoja. Najprej moramo spoznati kdo smo in kaj nam je všeč. V tem ležijo naši darovi, naše poti ... karkoli to je. 

Nina, blizu ti je vse, kar je naravno oz. se sama skušaš čimbolj zliti z naravo. Se ti zdi, da so naravni idelki, hrana, oblačila, ... cenovno dostopni?

Stvari niso drage. Problem je, da smo ljudje veliki potrošniki in konzumerji. Mi veliko potrebujemo. Videti moramo veliko in vsak dan moramo imeti nekaj drugega. In zato potrebujemo poceni in zanič stvari. Ko pa začneš ceniti kvaliteto in ne kvantiteto se stvari obrnejo. Sama sedaj, ko jem bistveno bolj zdravo, lažje odštejem 5 ali 10 evrov za zdravo in kakovostno hrano. Ko pa ješ ne zdravo, potrebuješ vedno več, ker si vedno znova nepotešen. Enako je pri partnerju - če boš imel ob sebi nekoga zgolj zato, da ne boš sam, boš celo živlejnje nepotešen, nesrečen in nemiren. Če pa boš imel ob sebi nekoga, s katerim boš našel svoj mir, ne boš potreboval nobene vrvice saj bo zveza temeljila na zaupanju. 

V zadnjih letih si se precej spremenila, posvečaš se drugim oz drugačnim stvarem. Pa so ostale še kakšne razvade, ki jih še vedno nosiš seboj?

Jaz sem človek, ki deluje precej brezmejno. Meni je vse všeč, ampak nič ne potrebujem. Rada doživim vse, rada bi imela vse. V vsem lahko najdem smisel. Tudi, ko se pogovarjam z ljudmi, dam vsem prav. Verjamem, da ima vsak vidik svoj prav. In sedaj vidim, da je zame koristno, da živim odmaknjeno, brez velikih stimulansov. Pri meni je manj - več.  

Še malo aktualne tematike - ekonomija. V času velike gospodarske krize, se veliko več in bolj na glas govroi o zeleni ekonomiji, o zelenih delovnih mestih. Se svet, gledano skozi tvoje oče, vrti v pravo smer ali je to le še ena »maska« na naši poti?

Ko sem sama začela malce raziskovati - takrat, ko sem izgubila glas in sem leto dni intenzivno delala na egotripu - sem nosila veliko masko. Maske so okolje navad, ki jih človek zgradi, da lahko funkcionira. Ponavadi je ego močnejši pri subtilnih ljudeh, ki so vzgojeni v okolju, ki jim govori, da ne smoejo biti prenežni in preveč dojemljivi, ker potem ne bodo dovolj trdni. In tako začnemo okrog sebe graditi zid. Teh ljudi je največ, ti gradijo te zidove in tako se nam zdi, da je vse okrog nas zamaskirano. Zato tudi gradimo takšne hiše - včasih je bila hiša zavetje, danes je beg pred življenjem. Namesto da bi se med štiri stene skrili le, ko zunaj dežuje in je mraz, drugače pa čas preživljali zunaj, v naravi, smo ves čas »zaprti«. Tako je tudi z ekonomijo. Zgradili smo ogromne shoping centre, s čim manj trave. Ker na travi je resnica - malo te zbode v podplate, te piči čebela, ... tam se moraš soočiti z realnostjo, biti močnejši, spoznaš da obstaja tudi blečina in prav je da obstaja. Tudi ekonomija kot taka je neka maska, ki je lahko, če bo potovala k zelenosti, pot iz starih navad v prebujenje - narava to sem jaz.

Se ti zdi, da bi oz bodo naši zanamci živeli bolj v sožitju z naravo?

Moram priznati, da sem malo ljudomrznež. Sicer obožujem ljudi, ampak, ko jih vidim v tišini. Kakorkoli bo, moramo zaupati v naravo, ker bo sama uredila. Z enako močjo, kot mi posiljujemo njo, bo ona silovita nazaj. 

Nedavno se je odprlo še eno novo poglavje v življenju Nine Vodopovec in sicer Eko družinski piknik. Od kod ideja za tovrstno obliko druženja?

Veliko ljudi je pohvalilo dogodek in res je vse super uspelo, čeprav se moramo še marsikaj naučiti. Moram povedati, da jaz nisem praktično nič naredila. Dobre stvari se speljejo same. Enkrat sem Branki (opp. Branka Šker, podjetnica in soorganizatorka eko družinskega piknika) rekla, da bi imela en tak dan brez slabe vesti, eno pravljico. In tako se je začelo. Določili smo datum, našli prostor. Malo sva potelefonirali in vsi so bili za. Saj vse stvari nekje že obstajajo, samo pravi ljudje, somišljeniki se moramo povezati, skleniti roke in nam bo uspelo. In tokrat nam je. Upam in veramem, da bo še več takšnih pravljic.

Kako bi zaključila stavek Lifestile natural je .....
... je ti, gol, sredi mesta ali na vasi, na polju, z očmi uperjenim ven, brez potrebe, da jih zapreš. Tak sem, včsih zardim, včasih mi je nerodno , včsih se moram usediti, ker se mi šibijo noge pred silovito energijo sveta in ljudi, ki jih imam sicer rad, a me je ob njih tudi strah. Ampak se upam sleč in odpret oči ter reči: »Mi je nerodno, ampak bom preživel, gremo naprej.« Takrat se bodo vsi okoli tebe slekli in rekli: »Tudi jaz bi rad to doživel, to bil in sebe takega čutil.« 

Vir: Lifestyle Natural
Več zanimivih vsebin na Lifestyle Natural :

Sreča je v nas 

Bodi to, kar si