»Le revež in videc zmoreta videti v kamnu hleb kruha. Nekoga je hranil. Drugega ranil.«

Slovenski dnevi knjige v Mariboru 2011

To so verzi iz prve knjige Simone Kopinšek z naslovom Antahkaran in drugi obrazi lepote, ki je izšla leta 2009. In čeprav sta od tedaj minili le dve leti, se naša sogovornica lahko pohvali že z drugo knjigo. Pravljicami, zbranimi pod naslovom Nevidna vrata južne strani neba (Zojine zgodbe). Zoja, deklica, manjša od dlani prihaja - kot je v spremni besedi knjige zapisala dr. Dragica Haramija - na obiske k pripovedovalki teh zgodb, Nao, in jo sprašuje o našem svetu, navadah, dejanjih. Zoja je drugačna od nas, najbrž zato, ker prostor, v katerem živi, ni povsem s tega sveta. No, upali bi se reči, da je Nao pravzaprav odsev avtorice Simone. Njeno sporočilo je namenjeno vsem generacijam. Napaja se v naravnem , včasih že kar onostranskem. Zgodbice preveva občutek spoštovanja do vsega živega, ki ga Simona udejanja tudi v vsakdanjem življenju. Življenju, ki je povsem posvečeno samorazvoju, tudi ko nastopijo osebnostne krize. Širši javnosti je danes trideset let stara Simona Kopinšek znana predvsem kot voditeljica kulturnih oddaj na TV Slovenija, največ v produkciji regionalnega studia Maribor. Njen izviren in hkrati subtilni odnos do kulture in umetelnosti bivanja s izrazitim poudarkom na „zelenem" in sočutju do vsega živega jo je naredil za televizijski in tudi radijski obraz, ki je „nekaj posebnega". Znana je tudi kot pripovedovalka pravljic in interpretka poezije. 

Od kod ta vaš občutek za naravno, ki se manifestira v vašem življenju, tudi v literarnem ustvarjanju?

Morda so za moja spoznanja o naravnem redu, del katerega smo, odločilne izkušnje iz otroških let. Z mamo, očetom in bratom smo stanovali v čudovitem podeželskem okolju pod Donačko goro, naša vas ima prav takšno ime. Narava je bila hkrati moje zatočišče, prva pokrajina in učiteljica v vseh pogledih. Med opazovanjem sosedovih živali sem spoznala, da te ne morejo biti le namenjene naši prehrani, marveč življenju kot takšnemu, brez človekovega poseganja vanj. Neverjetno je, kakšne igrice so si bili sposobni „izmisliti" telički. Imeli so pravo otroštvo. In kakšna bolečina je prevevala mater kravo, če so ji telička odpeljali k mesarju. Morda celo pod nož mojega očeta, ki je imel prav tak poklic. Predvsem temu je mogoče pripisati, da sem se pri dvaindvajsetih letih odrekla mesni hrani. Sicer sem odraščala v zelo krščansko oblikovanem širšem podeželskem okolju. Babičina kmetija je bila le dvesto metrov proč od našega domovanja. Vseskozi sem imela neposredni stik z omejujočim podeželskim družbenim okoljem, radikalni zahtevi starejših, predvsem sorodnikov, da se jim moram podrejati, ker so oni starejši, sem se iz dneva v dan upirala. Seveda sem bila precej zavrnjena. In to s strani ljudi, ki so vsako nedeljo trli kolena v cerkvenih klopeh. Moja drugačnost, ki jo danes imenujem predvsem pogum, se je odražala skozi samotnost, nisem se mogla prav vključiti v nobeno vrstniško družbo.

Kako pa se je v vas prebudil dar za poezijo, pripovedovanje?

Po osnovni šoli v Rogatcu sem končala še srednjo šolo za stekloslikarje v Rogaški Slatini. Ustanova je bila ob industrijskem delu tudi izrazito umetniško usmerjena, vsak dan smo slikali po tri do štiri ure. To so bili že bolj sproščeni časi: v toplem delu leta sem se zbudila ob pol petih in odkolesarila do deset kilometrov oddaljene šole in popoldan še nazaj domov. Zame ključna je bila učiteljica slovenščine Milena Ogrizek, ki je med neko uro na mojih kolenih odkrila modri zvezek, v katerega sem tudi med poukom pisala poezijo, ter mi ga je zasegla. Naslednjič mi ga je vrnila s povabilom, naj bo v njem še več tega. Priključila sem se šolskemu dramskemu krožku in pri sedemnajstih vodila slovesnost ob prihodu Milana Kučana, tedanjega predsednika države. Bila sem samosvoja najstnica, včasih sem stopila čez mejo prijaznega in dopustnega, za mnoge pretirana, zase ravno prav z izkušnjo, ki je nima vsak. Nekega dne sem izvedela, da bo ekipa mariborskega studia TV Slovenija prišla posnet zapis o mladi pesnici, torej o meni. Tone Petelinšek me je predstavil v oddaji Dlan v dlani na prvem programu, potem sem bila povabljena še na radio Maribor. In so mi rekli: „Ti boš pri nas ostala!", kar se je tudi zgodilo. Zvedavost me je kmalu odpeljala še na študentski Radio Marš, a sem se kmalu spet vrnila v naročje „nacionalke", kjer sem vsakodnevno delovala dobrih sedem let. Redno službo sem namreč odklonila. Ko sem vstopila v televizijski medij, sem bila stara dobrih 23 let. Študiju sem se zavestno izognila, ker sem čutila, da bi me preveč dušil. Moja največja aduta glede nastopanja na televiziji sta bila naravnost, pri čemer je odraščanje na deželi gotovo imelo svojo vlogo, in pa skoraj obsesivna ljubezen do umetnosti. Verjetno sem bila pri televizijskem delu drugačna tudi zaradi lastnega ustvarjanja.  

Kakšne življenjske izkušnje vam je dalo delo na televiziji?

Najvrednejše je bilo, da sem lahko spoznala izjemne ljudi in kulturne ustvarjalce. Bolj ko je bilo njihovo delo izvirno in kvalitetni, bolj človeško preprosti so bili. Sploh ni res, da mora biti dober umetnik za vsako ceno muhast, ekscentričen. Srečala sem tudi nekaj nadutih, nesramnih ustvarjalcev, ki pa - zanimivo - niso zares veliki umetniki. Tudi v ožjem delovnem okolju sem spoznavala takšne in drugačne. Med drugačne bi omenila snemalca Kristjana Sandeta, ki je bil prvi snemalec, s katerim sem delala. Verjamem, da je bila njegova vloga odločilna za moj televizijski razvoj. In ko tako motriš druge in si predan delu za ljudi, tečejo meseci in leta pa hitro pozabiš nase. Dokler se ne pogrezneš v resne probleme. Sama sem tako pred dobrima dvema letoma, pri svojih osemindvajsetih, zavoljo popolne izgorelosti in posledične depresije kar na lepem pristala v bolnišnici. V tem času se je zgodilo še nekaj zame zelo neprijetnega. Leta poprej sem postala vneta vegetarijanka, sredi leta 2009, ko sem pristala v bolnišnici, pa sem bila že veganka. Pa so se oglasili neki pametnjakoviči, ki so trdili, da sem depresivna zato, ker ne jem mesa. Ko je človek v stiski, mora paziti, koga spusti blizu. Jaz nisem. Izgorelost je bila posledica službene preobremenjenosti, delala sem do 14 ur dnevno. Ko sem prišla, smo bili v kulturnem uredništvu štirje, na koncu pa sem ob nespremenjeni programski shemi ostala sama. V bolnišnici sem imela vegetarijanski meni, medtem ko so se drugi pacienti okrog mene mastili z ocvrtimi piščanci. In glej: po nekaj letih prepričanega nemesojedstva so se mi ti spet „zaluštali". Po štirih dneh od prihoda iz bolnišnice sem spet začela jesti meso. Kasneje so se pojavile težave s prebavo. Po podrobnejšem opazovanju sem ugotovila, da se pojavijo vselej, ko jem živalske snovi. Tako sem mesu znova rekla NE. Ves tisti čas, nekako štirinajst mesecev, sem tudi uživala antidepresive. Spala sem celo petnajst ur na dan, bila sem kot zombi. Začasno sem se preselila nazaj pod Donačko goro, da sem se vsak dan lahko obilno gibala v naravi in tako ohranjala stik s sabo. V mestu to ni bilo mogoče. Končno sem oktobra 2010 zalučala zdravila vstran, čeprav me je sicer prijazna psihiatrinja glede tega svarila. A poudarjam, da sem v izogib ponovni depresiji marsikaj spremenila. Predvsem pa odnos do sebe in do višjega, če želite globljega. Pač, sonce je in sence so in bodo.  

Pomeni, da je bolnišnična izkušnja za vas pomenila nekakšno katarzo?

Res, komaj v bolnišnici sem se začela zavedati mitov o družini, kjer smo si drug drugemu vse prevečkrat popolni tujci, čeprav živimo le centimetre narazen. Kot marsikje drugje so tudi moji starši otrokoma, torej bratu in meni, naklonili premalo časa. Mama, gostinska delavka, sicer zelo topla, a premalo odločna ženska, in oče sta bila tako zaposlena, da sem vsak drugi dan svojega otroštva prebila pri varuški, kjer pa so veljala stroga krščanska pravila. A se mi sedaj zdi, da ne glede na vse vendarle ni bilo tako slabo in da odraščanju na deželi dolgujem marsikaj tega. Hvaležna sem za tesen stik z naravo, ki jo imajo za nevidno silo, čeprav je v resnici zelo otipljiva. Le poglejte drevesa in živali. Imam zelo razvito domišljijo in neomajno ljubezen do literature ter ustvarjanja. Morda prav v tem tiči razlog, zakaj nikoli nisem želela študirati. Mislim, da bi študij te moje lastnosti preveč zatrl. Morda sem pa preprosto preobčutljiva. Življenja nikoli nisem dojemala kot enoličnost neke poklicne smeri. Sem predvsem raziskovalka življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah. Ko sem se odrekla službi na televiziji, sploh nisem razmišljala, kaj bom odtlej počela. Vem, da prave stvari prihajajo k meni. V mariborski KIBLI, kjer imajo občutek in posluh za nadarjene ustvarjalce, že dobro desetletje vodim literarne večere, drugod tudi prireditve s kulturno vsebino, kakšno okroglo mizo. Tu pa tam napišem scenarij za kratko TV filmsko zgodbo, tudi kakšen kulturno promocijski tekst. Pripravljam performanse z avtorsko poezijo in tudi poezijo drugih avtorjev. Zunaj je moja druga knjiga Nevidna vrata južne strani neba, ki premore zgodbe tako za velike kot za majhne. Prav sedaj končujem zbirko pesmi za otroke o ljubezni. Ugotavljam, da me je ustvarjanje za otroke povsem prevzelo in zaneslo. Verjetno toliko bolj, ker jih soustvarjava z mojim partnerjem Alešem, on ilustrira, jaz pišem. Na Radiu Slovenija so ravno izdali dvojni CD najlepših pravljic za lahko noč. Med njimi je tudi moja, z naslovom Rudi in prijatelji. Po depresiji sem nehala dvomiti vase, opomogla sem si v vseh pogledih, čeprav ugotavljam, da ljudi, ki imamo s tem izkušnjo, kasneje vodi neka višja sila. Preprosto povedano, treba je zaupati. In se postaviti zase ne glede na karkoli. In se premikati: v srcu, glavi in s telesom.

Po hudi osebnostni krizi ste se spet vrnili k vegetarijanstvu. Kako sedaj gledate na to?

Ljudje ne moremo govoriti, da imamo radi živali, medtem pa uživamo njihovo meso in tako posredno naročamo njihovo pobijanje. Ključne za moje vegetarijanstvo so štiri mentalne slike. Prvič, to je tisto že prej omenjeno opazovanje sosedovih teličkov in njihove igrivosti, ko sem bila še otrok - kaj ni že samo to razlog, da živijo? Drugič, že kot odrasla oseba sem se odpravila v klavnice, da vidim, kaj se tam dogaja, tudi zaradi mene . Mislim, da bi tako moral storiti vsakdo, pa bi ta svet gotovo bil drugačen. Tretjič, videla sem dokumentarni film Earthlings (Zemljani), ki prikazuje aktualni odnos človeštva do živali. In četrtič, omenila bi velikega Leva Tolstoja, ki se je v svojih poznih letih prelevil v vegetarijanca in ki je menil, da bodo na svetu vojne tako dolge, dokler bodo na njem klavnice. V bistvu me »rešuje« ta izredna občutljivost, ki pa ima tudi manj prijetne plati. Kar počne človeštvo z živalmi, je sprevrženo. Sprevrženosti in krutosti v vseh obstoječih oblikah je tako ali tako sposobna le ena žival: človek. Tukaj je zaupanje v silo narave ključnega pomena. Vse se vrača, vse se plača, ali kako že? Stanujem na robu čudovitega mariborskega mestnega parka, pred oknom imam veliko platano. Ni mogoče povedati, kakšno prijateljstvo je med nama. To je neubesedljivo. Neverjetno je, kakšno inteligenco premorejo drevesa. Podobno izkušnjo imam s hrastom, ki mi je povedal pravljico Hrastov list. Saj ne more biti drugače kot da okolje vpliva name. Sem v njem in je v meni.