(Foto: Ekomagazin.si)

Doma. Na domu. Moj dom... Le kdo ne bi pomislil na hišo ali stanovanje v bloku. Kvečjemu še na »vikendico«. Nikakor pa ne na t.i. počitniško prikolico sredi istrsko-šavrinskega gozdiča, ki je Nari topel dom (tudi pozimi po zaslugi peči na drva). Le z drobčkom elektrike, ki jo pridobi iz fotovoltaične celice in ki komaj zadostuje za žarnico, računalnik in mobilnik. Brez vodovoda in drugih civilizacijskih »neumnosti«. Za umivanje in pomivanje služi deževnica, za pitje izvirska voda Dragonje ali rižanski vodovod. A zato ne manjka obilje naravnih prelesti - brezhibno čisti zrak, denimo, in slavčkovvo petje v magičnih šarvinskih nočeh. To in še kaj je pred petimi postalo njegovo domovanje tam pod vasjo Pomjan na strmem istrskem stožcu, od Kopra oddaljenem nekih 12 kilometrov, in tik vasice Fijeroga. Z avtom po kamnitem kolovozku komaj dosežeš kamnite terase, ki jim domačini pravijo Korone.

Kot sam pravi ga je med nabiranjem špargljev malodane mistično presvetlilo, da je prav tam njegov pravi dom. Ta odločitev časovno nekako sovpada, pisalo se je leto 2007, z zamislijo, da bi se po tem svetu gibal le še bos. Kar odtistihmal tudi res dosledno udejanja, ne glede na to, ali je trenutno na svojih terasah, na parketu evroparlamenta ali pa na krovu jumbo jeta. »Tako bolje občutim svet, v katerem živim, in sem bližji naravi, ki me navdihuje«, pove. Živeti v naravnem okolju se ni odločil zato, da bi pobegnil pred tem svetom, marveč da bi ga občutil bolj polno . Sleherni korak doživlja bolj zavedno, kot ostali ljudje, sploh, če tam okrog prikoličarskega doma stopi na trn. »Ko se to zgodi, ga preprosto izdrem«, pove prostodušno. »In ko srečam kačo, obstojim ter jo gledam, nakar se v miru razideva. Ko me ni doma, se na skali ob sončni celici udomači modras. Čuva moje domovanje. Ko se vrnem domov, se mirno umakne med koronsko skalovje.« 

30 let stari mercedes, v ozadju Narina prikolica 

Vrnimo se nekoliko nazaj, v Narina »zgodnja« leta. "Kot otrok sem bil pravi knjižni molj, a sem pri slovenščini vseeno imel slabe ocene. Nedolgo zatem sem se prav po filozofsko zagledal v vprašanje smisla življenja, že na mariborski Drugi gimnaziji. Na žurih sva s prijateljem Mitjem sedela na klopi za šolo, pila pivo in se pogovarjala o Bhagavad-giti, temeljnem vedskem duhovnem tekstu. Vmes je prišel še Balaševič ('...il' smo samo tu zbog ravnoteže među zvezdama?'). Rekel sem si: 'Ne, mora biti še nek višji smisel'. Potem sem spoznal ljudi iz skupnosti za zavest Krišne. Pri njih sem dobil najbolj prepričljivo razlago, da nismo tu samo zaradi ravnovesja, ampak je posredi še nekaj več. Argument, ki me je prepričal je bil, da kakor riba ne more bisti srečna na suhem, tudi človek ne more biti srečen izven duhovnega okolja. Materialne stvari človeku ne morejo dati trajnega zadovoljstva. Pripadnik skupnosti za zavest Krišne sem postal leta 1993, pri devetnajstih, po prvem letniku ne prav uspešnega študija fizike v Ljubljani. Fiziko sem na gimnaziji sicer imel odlično, a je tisto na faksu za mene bilo preveč odtujeno. Bil sem očaran nad izkušnjo v ašramu v Žibertovi ul. 2. Pri raziskavi za doktorsko disertacijo sem celo prispeval gradivo za doktorat Aleša Črniča na temo skupnosti za zavest Krišne. Tudi svoje ime dolgujem svojemu drugovanju z indijsko duhovno kulturo. Ime Nara izvira iz duhovnega imena Narakara Dasa, ki sem ga dobil leta 1994. Potem so me vsi prijatelji klicali Nara in leta 2005 sem se odločil, da bo to tudi moje uradno ime. Nara pomeni človek, kar se odlično ujema z mojo življenjsko filozofijo.« 

A je tudi sobivanja s harekrišnovci nekega dne bilo konec. »Leta 2000 sem se kljub hvaležnosti za vse, kar sem tam pridobil - tudi povsem praktične veščine, kakršne so čiščenje, ročno pranje ali priprava okusnih jedi -, poslovil od ašrama in v Mariboru ustanovil Društvo za zdravo duhovnost, torej za prizemljeno duhovnost. To je bil odziv na odzemljeno duhovnost harekrišnovske skupnosti. V društvu sem spoznal sedaj že pokojnega pokojnega Ivana Mesička, ki mi je dal tekst prve knjige o sibirski samotarki Anastasiji. Tako sem prišel v stik z idejo o rodovnih vaseh, v zvezi s katerimi se nekaj konkretno začne dogajati tudi v Sloveniji. Kasneje, leta 2008, sem se povezal z Globalno mrežo ekovasi (GEN). Zanimivo zaporedje se odvija še naprej: leta 2009 grem na Finsko na letno skupščino GEN, tam spoznam ljudi, ki so očistili Estonijo v enem dnevu in to idejo prinesem še v Slovenijo, kar Ekologi brez meja tudi uspešno izpeljemo.« 

Kot slehernik tudi Nara ne more zgolj živeti, mora tudi preživeti. A zaposlen ni bil nikoli. »Z izjemo šestmesečnega dela preko študentskega servisa,« pove. »Pa me za denar ne skrbi. Če zaupaš, se pojavi prav tedaj, ko ga nujno potrebuješ. Ne kot višek, ne kot sredstvo za zadovoljevanje nenehnih potrošniških zahtev, ki človeka nikoli ne zadovoljijo, marveč zato, da preprosto preživiš. Četudi si kdaj tudi malo lačen in te kdaj nekoliko zebe. Nič zato: na tak način se bolj kot s polnim želodcem in ob topli peči zaveš samega sebe ter povezanosti z vsem«. Kar zasluži, mu »pade« predvsem od predavanj, prevajanja in lektoriranja. Ja, pa avtor že štirih knjig je, najbolj znani sta tisti s pomenljvima naslovoma: Človek-navodila za uporabo, in Bog-navodila za uporabo. Ko ga obiščem že dan pred dogovorjenim pogovorom, ga vprašam, kaj naj mu prinesem. Vsakdo bi se kljub morebitni želji »izmikal« s tistim znanim »ah, saj ni treba«. Nara pa je odkrito-mirno pove: »Zelenjavo«. »Kakšno?«, ga vprašam. »Kakršnokoli«. 

Ja, ta hrana naša vsakdanja. Nara Petrovič kljub bogatim izkušnjam z indijsko duhovnostjo ne sodi med tiste redke pranojedce, ki menda živijo zgolj od (golega) zraka. Nara živi od konkretnih jedi, čeprav seveda striktno vegetarijanskih in ki jih praviloma nosi v usta z golimi rokami oziroma prsti, kar je še ena dobra, a žal že zdavnaj pozabljena spretnost. Če jo prakticiraš danes, zlasti v »boljši« družbi, te imajo malodane za barbara. Za nameček si Nara glavnino svojih obrokov nabere kar sam, v okolici svojega domovanja. V spomladansjih dneh so seveda bili v ospredji divji šparglji, ki jih tudi še v juniju - kot sam pove - lahko tu in tam nabereš za pošteno kosilo. »Preračunal sem, da bi s šparglji, ki jih pojem nekako v mesecu dni, na tržnici zaslužil okrog 400 evrov. Si lahko predstavljate, kakšno bogastvo ustvarjam z nabiranjem,« malo zares in malo za šalo pripomni naš sogovornik. Najraje jih skupaj s testeninami zaužije v nekakšni vegetarijanski juhi ali omaki. Med najbolj priljubljene sestavine te povsem njegove izvirne delikatese sodijo tudi dodatki, kot so divji por in drobnjak pa rukola, koper, bela metlika, škrbinka, koromač, vršički trpotca in celo cvetovi marjetice. 

Ja, kdor želi kreniti po poteh naravne, »divje« prehrane, se tega ne nauči le pri Dariu Corteseju, ampak nič manj tudi pri Nari Petroviču. Te umetelnosti je toliko vešč, da mu gre z lahkoto od rok vodenje delavnic vegetarijanske prehrane.Vabijo ga tudi k pripravi jedi za gastronomsko zahtevne družbe, tudi poroke. 

Nara, kot rečeno, ni begunec pred civilizacijo, marveč ravno nasprotno - pomagal bi ji rad, da spregleda, kako je rešitev zanjo samo v povezanosti, te pa ne more biti brez odprtosti duha, in tega ne more biti brez izostrene zavesti o tem, kdo in kaj smo v resnici. Poudarja, da osnovni gradniki družbe niso posamezniki ali družine, marveč skupnosti. Vseeno, ali so ruralne ali urbane. Pomembno je, da celostno zadovoljujejo potrebe ljudi. »Človek sam zase nikoli ne more zadovoljiti vseh svojih potreb«, poudarja. »Tega ne zmore niti družina. Vse bolj se razkriva, da je glede tega neuspešen tudi današnji družbeni sistem, v katerem je povezovanje formalizirano, predvsem kot poslovno, klubsko, društveno, učno ali razvedrilno združevanje«. 

Ker Nara Petrovič ni nikakršen teoretik, noben filozof, kaj komaj pridigar, se tudi teh reči loteva na podlagi oprijemljivih vzorcev. Recimo v snovanju eko vasi oziroma eko skupnosti, ki naj bi pomagale preraščati stanje sobivanjske »siromašnosti«. Kako močno ljudje hrepenijo po preseganju individualizma oziroma po bivanju v pristnih skupnostih, se je izkazalo, ko se je pri koncu maja na Razazijah pri Vojskem več kot 300 ljudi udeležilo 5. dneva ekovasi in ki je izpadel kot »praznik življenja, eksploziv radosti, premik na novo raven medsebojnega zaupanja«, kot je iz kasneje prispelih odmevov udeležencev razbral Nara. "Vendar med ekovasi ne moremo šteti skupin, ki pozornost namenjajo le energetski varčnosti, ekološki pridelavi hrane in naravni gradnji, če pri tem zanemarjajo razvoj skupnosti. Prave ekovasi namreč odražajo sodobne oblike skupnosti, ki so sinergija trajnostnega bivanja, samooskrbe, okoljske odgovornosti in visoke kvalitete bivanja, pa ob majhnem okoljskem odtisu. V svetu tudi oblasti vse bolj prepoznavajo pomen ekovasi kot sredstva za izboljševanje socialne stabilnosti in preseganje destruktivnega individualizma«. Ali, kot se sklicuje na evangeljsko izročilo: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi«. A tudi: »Nihče ne more žvižgati simfonije. Za to je potreben celoten orkester.« (Halford E. Luccock). 

V tem kratkem portretu Nare Petroviča, tega »iskalca v samosti, ki se giblje po neznanem teritoriju, za katerega ne obstoje nobeni zemljevidi« (kot takšnega ga prepoznava ekolog Anton Komat), a tudi strastnega surfarja (za svoj zapis z naslovom Filozofija uživanja na surfu je prejel nagrado za najboljši slovenski esej 2010), ne moremo mimo še ene njegove posebnosti, ki jo udejanja tudi v praksi. Dotika se ga kot raziskovalca škodljivih navad, kot se je sam označil. Ena med njimi je način sedenja, kakršnega smo »izumili« Evropejci. Takšnega na stolu in k tlom spuščenimi nogami. Nara, ki se zaveda njegove »neergonomičnosti«, ko mora srce vlagati nepotrebne napore, da kri »vleče« od tal v višje dele telesa, zato doma (a tudi drugje, kjer je to le mogoče) prakticira vzhodnjaški, »lotosov« način sedenje, imenovan tudi turški sed. Takšnega, kjer so noge lepo »zložene« tik pod trupom in kar - če se ozremo na tovrstna izročila joge - pelje tudi k boljši koncentraciji, k notranji budnosti. Mize in stolov v Narinem domovanju ne boste našli in obroke zauživa kar na tleh, z malo prej opisano držo nog. 

Posebno pozornost pa Nara vzbuja s širjenjem kulture iztrebljanja, ki se tudi zgleduje po starih vzhodnjaških vzorcih in ki je nam, zahodnjakom, docela tuja. Ljudje se ob branju oziroma komentiranju te razsežnosti Narinega ozaveščanja ponavadi namuznejo, ker se o teh rečeh, namreč o »odlaganju" človeških bioloških odpadkov, govori z določeno mero sramu, če se o njih sploh govori. Povsem drugačen odnos do tega tudi še danes imajo Indijci, vsaj tisti bolj preprosti, ki jih še niso okužile slabe navade z zahoda. Zanje je povsem naravno, ko se skupaj spravijo na veliko potrebo ob kakšni reki ali na zato predvidenem kraju, kar pretvorijo v pravi družabni dogodek. Podobno se je v nekaterih odmaknjenih balkanskih vaseh dogajalo še do nedavna. Seveda te reči, ob katerih se zahodnjaki skrbno zaklepamo v veceje, opravljajo čepe, kar tudi Nara prepoznava kot najbolj naraven, učinkovit in zdrav način iztrebljanja. Mimogrede: se spomnite znamenitih in danes že skoraj pozabljenih »čučavcev«, ki so jih na Balkan prinesli Turki. »Ko sedimo na straniščni školjki, mišica, ki danko povezuje z debelim črevesom, tega zateguje, da blato ne bi ušlo »kar tako, nenadejano«. Meni, da so težave z zaprtjem, a tudi tiste, povezane s prebavo in ki se porajajo v trebušni votlini, povezane predvsem s sedečim iztrebljanjem. A ko pred tem opravilom počepnemo, se mišica sprosti in blato se ob pomoči izdiha kar samo izloči«.Doda, da je čepeče iztrebljanje z malce spretnosti možno do neke mere simulirati tudi na dobro pritrjeni straniščni školjki. Zavoljo pozornosti, ki jo namenja tem rečem, si je Nara sam nadel šaljivi vzdevek »fekolog«. Lastne fekalije kompostira z efektivnimi mikroorganizmi in jih potem uporabljam kot gnojivo v vrtu. 

Pa prihodnost? Nara se z njo ne obremenjuje pretirano. »Razmišljam o družini, vendar še ni 'ta prave'. David Radoš, predsednik vaške skupnosti Pomjan, me je skupaj z mladimi krajani povabili, da bi prevzel vodenje lokalne skupnosti, kar je povezano z mojo vizijio tranzicijske vasi. Gre za na izzive današnjega časa odporne skupnosti, ki slonijo na zmanjševanju porabe, neodvisnosti od fosilnih goriv in posledičnega zaposlovanja v lokalnem okolju. Osnovni namen je zmanjševanje okoljskega odtisa. Tak Izziv bi sprejel, vendar poprej moramo uskladiti nekatere razhajajoče se poglede. Po začetnem motrenju me lokalni prebivalci vse bolj prepoznavajo kot pozitivno energijo. Z vasjo sem vzpostavil stik, a sem za neko potrebno distanco hkrati dovolj daleč od njih. Poznajo me tudi preko branja mojih del. Delujem na principu vabila in ko sem povabljen, lahko delam čuda. Če ne, pač nič ne delam. Parcele, kjer v moji bližini živita še Alenka, ki je v bistvu robinzonska pionirka, in nekdanje dekle Daniela, kot občasna gostja pa tudi moja mama, bivša harekrišnovka, so v lasti države ali občine. Lahko bi jih obnovili za pridelovanje hrane. Tu bi lahko nastala naravna skupnost. Če prav razmislim, njen zametek že živi.« 

(V sodelovanju z dnevnikom Večer, sobotna priloga)