„Smo starši res tako slepi, nevedni ali zgolj brezbrižni, da se pustimo zavajati?"

Tokratni članek je nepredvideno nadaljevanje prejšnjega članka , kjer smo govorili o šolski prehrani. Če članka niste prebrali, naj le na kratko omenim, da sem v njem med drugim napisala, da bosta moja otroka letos v vrtcu jedla svojo hrano, ki naj bi jo prinašala s sabo. Ideja se mi je zdela dobra in niti pomislila nisem, da bi se utegnilo kje zaplesti. Pa se je. O tem, kje in kako, lahko preberete v nadaljevanju.  

Po moji skromni logiki bi bil proces uresničitve zgoraj omenjenega namena popolnoma enostaven. Zato sem se odpravila do za to zadolžene osebe v vrtcu, z željo, da otroka odjavim od ponujene prehrane in sporočim, da bosta jedla doma pripravljeno hrano, ki jo bosta vsak dan pač prinesla s seboj. Prvi odgovor, ki sem ga dobila, je bil, da takih primerov enostavno ni in zato morajo poklicati na ministrstvo za zdravje ter povprašati, kakšna so pravzaprav pravila na tem področju. Že na tej točki sem se malce zamislila nad celotno situacijo. Saj vendar nisem zahtevala nič tako nenavadnega, da bi moralo v debato posegati ministrstvo. Prehrana mojih otrok pa nikakor ni stvar uradnih inštitucij. Ali pač?

Raznovrstna prehrana ni vsakodnevno 'filanja' otrok z mesnimi izdelki

Na odgovor res nisem dolgo čakala, a žal ni bil tak, kot sem ga pričakovala. Pod črto, moja otroka ne smeta jesti svoje hrane. No, pa pojdimo lepo po vrsti. Gospa na ministrstvu se je najprej ubadala z vprašanjem izločenosti otroka, češ da bi jedel nekaj popolnoma drugega kot ostali in bi se zato počutil izločenega, drugačnega, neprijetno. Toliko o spodbujanju samostojnosti, lastne volje in skrbi za lastno zdravje. V svojih otrocih res ne želim spodbujati črednega nagona, sploh pa ne na račun njunega zdravja. Omenjeno je tudi bilo, da morajo spodbujati raznovrstno prehrano, in spodbujanje vegetarijanstva, sploh v vrtcih, nikakor ni sprejemljivo. Naj na tej točki povem, da moja želja, da bi otroka jedla doma pripravljeno hrano, ni temeljila na tem, da bi ne jedla mesa, ampak na tem, da bi vedela, kaj je v njuni hrani in zakaj. Raznovrstna prehrana pa še zdaleč ni sopomenka vsakodnevnega 'filanja' otrok z mesnimi izdelki, ki so ga otroci deležni v vrtcih in šolah. Moja kaprica, kot bi marsikdo verjetno rad poimenoval moje ukvarjanje z otroško prehrano, bi lahko za sabo potegnila naval drugih staršev, ki bi morda za svoje otroke želeli enako; torej doma pripravljeno hrano. To pa seveda ne bi bilo sprejemljivo po finančni plati, kajti cene programov v vrtcih bojda že vključujejo prehrano. Verjemite mi, da bi se zavoljo zdravja svojih otrok ne ukvarjala s tistimi nekaj evri na mesec več.  

HACCP sistem duši oskrbo otrok z domačega vrta

Že teh nekaj prvih informacij mi je pošteno pognalo kri po žilah, vendar je šele nato beseda nanesla na HACCP sistem, sistem analize tveganja in ugotavljanja kritičnih kontrolnih točk, ki je mednarodna metoda zagotavljanja varne prehrane, kar pa me je le še dodatno razburilo. Le-ta naj bi zadnje čase krojil prehransko politiko v vrtcih in šolah. V njegovo drobovje se ne bom spuščala, ampak naj povem le, da bi naj vsi prehranski izdelki imeli deklaracije, na katerih se točno vidi, kaj vsebujejo in kdaj so bili kupljeni. Vse mora biti torej pakirano in označeno, kar da jasno vedeti, da so po logiki prehranskih strokovnjakov z najvišjih položajev industrijsko pridelana in predelana živila boljša kot nekaj, kar zraste na domačem vrtu. Pridelovalci živil morajo namreč upoštevati pravila, ki so s tem sistemom določena, kar naj bi omogočalo čimbolj naravno pripravo in pridelavo živil. Le kaj je lahko bolj naravnega kot posaditi seme, mu dati čas, da vzklije in iz njega zraste rastlina? Očitno je veliko bolj zanimivo energijo trošiti za izmišljanje ne vem kako kompliciranih sistemov, namesto da bi se trudili živeti bolj v povezavi z naravo. V 'našem' vrtcu so imeli do uveljavitve HACCP sistema možnost, da so jabolka dobivali od kmeta v sosednji vasi, ampak sedaj to ni več dovolj dobro. Tudi pomije s kuhinje so do sedaj odvažali kmetje, sedaj pa mora ponje priti posebna služba. Le zakaj ne bi komplicirali, če imamo to možnost, kajne? Zagovorniki HACCP sistema bodo seveda planili in hiteli z zagovarjanjem, da je vse to za dobro otrok, za njihovo zdravje, za preprečevanje bolezni in okužb. Smo starši res tako slepi, nevedni ali zgolj brezbrižni, da se pustimo zavajati? Mene nihče ne bo uspel prepričati, da je karkoli boljše za zdravje mojih otrok, kot tisto, kar zraste na vrtu.  

Manipulacija s sladkorjem

Piko na i celotnemu pogovoru pa je dodala še ena informacija, ki se zdi že skoraj neresnična. V vrtcu naj bi bil otrokom na voljo vedno nesladkan čaj, za žejo. Na uho mi je prišlo, da naj bi kljub vsemu bil kdaj pa kdaj sladkan, in sicer takrat, ko po skrbnih izračunih ugotovijo, da otroci v določenem dnevu niso dobili dovolj sladkorja., oziroma takrat, ko so imeli na jedilniku bolj 'lahko' hrano. V lasten zagovor je vrtec zatrdil, da so sladkor že zamenjali za med. Mislim, da ob taki novici komentar sploh ni potreben.
Iz pisarne sem se, sicer hvaležna za precej novih informacij, odpravila precej slabe volje. Začetne občutke jeze sta zamenjala obup in zgroženost nad tem, kako strokovnjaki - vsaj tako se jim reče - manipulirajo z zdravjem mojih otrok. Kaj mi torej preostane? Kakršnakoli odstopanja od začrtanih jedilnikov so možna zgolj z zdravniškim potrdilom, kar pomeni, da če želiš biti zdrav, moraš biti najprej bolan, ali kako? To torej odpade. Lahko otroka izpišem iz vrtca, ali pa ju dam v privatno varstvo, kar pa seveda za seboj potegne druge neprijetnosti. Strinjam se, da v tovrstnih zavodih ne gre pričakovati, da bo vse po naših željah, ampak menim, da je vprašanje zdravja tisto, kjer je potrebno postaviti meje.  

Pozdrav projektu Šolski ekovrt

Naj za konec omenim še projekt Šolski ekovrt, ki bo jeziček tehtnice vaj malo prevesil v pozitivno smer. Njegov namen je spodbuditi oblikovanje šolskih ekoloških vrtov po vsej Sloveniji in njihovo vključevanje v pouk in vzgojo otrok. Zanimivo, kajne? Upam, da se nas bo našlo čim več, ki bomo znali najti pozitivne stvari v tovrstnih projektih, jih spodbujati in morda razvijati svoje, in z njimi pripomoči k zdravju svojih ter ostalih otrok. Predvsem pa upam, da jim bomo znali z vzgojo in zgledi pomagati pri razvijanju občutka za lastno zdravje in za to, da bodo znali prisluhniti svojemu telesu. Le-to namreč najbolje ve, kaj je zanj primerno in kaj ne. Pa četudi ministrstva in sistemi trdijo drugače.  

Več o zdravi prehrani, tudi otroški, na  www.presen.si