Moram priznati, da se z njo sama nisem ukvarjala do lanskega septembra, ko je moj sin prvič prestopil vrata vrtca. Celo leto sem 'trpela' ob jutranjih vonjavah iz kuhinje, ko sva s sinom stopala skozi vrata, z očitnim nerazumevanjem sprejemala rojstnodnevne paketke sladkarij, se navduševala nad vsaj nekaj ponujenega sadja in jasno poznala vzroke za sinove nekajkratne driske in bruhanja.

Letos se bo sinu v vrtcu pridružila še 13-mesečna sestrica in moram priznati, da pošteno razmišljam o tem, da bi jima hrano pripravljala doma. No, pa pojdimo lepo po vrsti in začnimo z nekaj suhoparne teorije. Zavoljo tega članka in svoje radovednosti sem se vrgla v branje zakona o šolski prehrani, ki je del našega Uradnega lista. Tretji člen tega zakona pravi, da so njegovi cilji z 'upoštevanjem načel trajnostne potrošnje zagotavljati kakovostno in subvencionirano šolsko prehrano, s katero vplivamo na optimalni razvoj učencev in dijakov, na razvijanje zavesti o zdravi prehrani in kulturi prehranjevanja, na vzgajanje in izobraževanje za odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja in okolja ter omogočamo učencem in dijakom dostopnost do zdrave šolske prehrane'. 

 (Foto: Photos.com)

Če nadaljujemo z branjem zakona, naletimo tudi na 27. člen, ki pravi, da naj bi šole enkrat letno preverjale zadovoljstvo učencev in staršev s šolsko prehrano in z dejavnostmi, s katerimi šola vzpodbuja zdravo prehranjevanje ter kulturo prehranjevanja. Prav tako naj bi bil nadzor tudi s strani stroke, ki naj bi preverjala usklajenost jedilnikov s strokovnimi smernicami za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. In kaj pravijo le-te? Menda se zavedajo, da nezdrave prehranske navade v otroštvu vplivajo na zdravstveno stanje v kasnejših letih. Jasne so jim celo posledice, kot so prehranjenost, debelost, sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, dihalne težave ... V jedilnikih naj bi prevladovali sadje, zelenjava, polnovredna žita, tekočina pa naj bi bila predvsem čista, pitna voda. Smernice tudi odsvetujejo namestitev avtomatov s sladkimi, mastnimi in slanimi prigrizki ter sladkimi gaziranimi pijačami. Navajajo še, da je za otroke najbolj priporočljiva mešana prehrana, torej tudi meso, saj naj bi bilo le s tako prehrano moč zagotoviti optimalen vnos vseh potrebnih hranil. Za konec povzetka naj še omenim ceno, ki so jo določili za malico. Za osnovne šole naj bi znašala 0,80 evrov, za srednje pa 2,42 evrov.  

Pa naj bo dovolj teorije. Kot lahko vidimo, je vsaj v teoriji nekaj pametnih in upoštevanja vrednih predlogov. V debato o nujnosti mesa v otroški prehrani se tokrat ne bom poglabljala, zato naj o tem presodi vsak sam, ampak vse ostalo se sliši kar dobro, kajne?
Zakaj potem v praksi vse skupaj zataji? Nikoli ne bom razumela tistih neprijetnih vonjav, ki se vijejo iz šolskih kuhinj, saj mi ni jasno, kako jih lahko povzroči priprava tako zdravih sestavin, ki so navedene v zgoraj omenjenih smernicah. Očitno je na papirju res vse lepše kot v resnici. Sprehod skozi jedilnik mi da jasno vedeti, da teorija in praksa ne gresta z roko v roki. Je kriva predvidena cena? Je krivo 'strokovno' znanje ljudi, ki se s tem ukvarjajo? Je kriv pomanjkljiv nadzor? Ne vem. Vem le, da mlečni rogljič, polbeli kruh, salama, skoraj vsakodnevno uživanje mesa in sadje redno za 'sladico' niso v najvišje dobro, ne mojih, ne katerihkoli drugih otrok. Je sicer opaziti, da se nekdo vsaj malo trudi, saj na jedilniku najdem tudi bio žemljo A karkoli naj bi to že bilo - polnozrnat kruh, solata in kar precej sadja -, se njih učinek z že prej omenjenim slabim kombiniranjem žal izniči.  

Morda pa se celotna zgodba res zaplete pri denarju. Za predvideni znesek nemara res ni najlaže dobiti bolj zdravih možnosti, ampak resnično ne verjamem, da je vredno zapravljati zdravje naših otrok zavoljo nekaj centov. Moram pa priznati, da se bojim, da bi bil odziv otrok in posledično staršev na morebitne spremembe v šolski prehrani negativen, kar bi nato seveda zopet vplivalo na ponudbo. Pa da ne bo pomote: ne govorim, da bi morala biti prehrana v šolah vegetarijanska, veganska ali celo presna; pravim le, da bi bi že z majhnimi spremembami lahko naredili veliko. Vsekakor je potrebno začeti počasi, saj se le tako lahko daleč pride. Osnove zdrave prehrane bi po mojem mnenju morali 'učiti' že v vrtcu. Seveda pa se vse začne in konča doma. Izobrazba staršev, strokovnih delavcev in vseh ostalih vpletenih o tem, kaj naše telo sploh potrebuje in kako deluje, je ključnega pomena, da bi se zadeve lahko premaknile na bolje. Zunanji svet se lahko postavlja na trepalnice, ampak v večini primerov bo obveljalo tisto, kar doma velja za resnico. Zato je skrajni čas, da starši začnete razmišljati tudi o tem, kako prehrana vpliva na zdravje vašega otroka.  

Pred nami je torej še nekaj dni do začetka novega šolskega leta in tudi nas še čakajo obvezni nakupi. Za vrtec otroka sicer ne bosta potrebovala veliko, a kljub vsemu obema manjka še primerna embalaža za prenos doma pripravljenih malic in kosil. Vrtec naj jima ponudi družbo, nova znanja, nove izkušnje; prehrano pa bomo, vsaj dokler bo teorija zakona tako skregana s prakso, raje nosili na svojih plečih.  

Več ozdravi prehrani, tudi otroški, na: www.presen.si