(Foto: Photos.com)

Je naraven pristop k odzivanju na otrokove potrebe v povezavi z izločanjem in čistočo. Z njim lahko pojasnimo in odpravimo marsikateri sicer nerazložljivi jok, okrepimo spoznavanje, sporazumevanje in sodelovanje z dojenčkom ter povečamo zaupanje vase in v svoje sposobnosti.

"Na plenice pa ne smemo gledati kot na nekaj prepovedanega, temveč v njih prepoznamo koristen pripomoček," opozarja Lina Košir, vodja podpornih skupin dojenčkov brez plenic pri združenju Naravni začetki.

Dodaja: "Bistvena razlika je v tem, da plenica ne postane zamenjava za našo pozornost in da je otrokova ritka večinoma na suhem - na začetku včasih lažje prepoznamo otrokovo vedenje takoj po tem, ko je lulal ali kakal, in takrat ga preoblečemo." 

Kmalu pa ugotovimo, da vsi dojenčki spremenijo svoje vedenje, ko jih tišči. Gre torej bolj za ‘privajanje' staršev, da se odzovejo na otrokove znake in so pozorni na njegov ritem kot za to, da bi se dojenčki privajali na kar koli. 

Dojenčku je namreč vse na tem svetu novo, potrebuje nekaj časa, da mu postane nek način, vzorec domač. Tako se lahko navadi na izločanje v stranišče, umivalnik ali pa v plenico, ki jo potem še nekaj časa nosi na sebi. 

Slednje zahteva pri občutljivih dojenčkih včasih kar nekaj časa in slabe volje tako pri dojenčku kot starših, saj otrok instinktivno teži k temu, da je njegova ritka na suhem." 

Kako nam dojenčki sporočajo, da jih tišči? 

Večina staršev ob dojenčkovem nemiru, brcanju, nervoznem dojenju, stokanju v spanju (otrok se zato, ker ga tišči, velikokrat prebudi in če mu ne zamenjamo plenice, težko zaspi nazaj v mokri), najprej pomisli, da je otrok lačen. 

• Starejši dojenčki in malčki spremenijo vedenje.

• Otrok se lahko narahlo strese, se za trenutek povsem umiri, se prime za spolovila, se odplazi z igralne podloge, pride do mame, se hoče dojiti, postane siten, išče očesni stik ...

• Otroci imajo okviren urnik lulanja in kakanja, ritem se s starostjo spreminja, prav tako ga ponavadi podrejo bolezni, spremembe dnevne rutine itd.

• Intuicija, a starši se moramo v večini primerov šele naučiti, kako ji zaupati.

Zakaj koncept brez plenic? 

• Preprečimo plenični izpuščaj.

• Ne zaznamujmo dela telesa, ki je ponavadi pod plenicami, kot nekaj posebnega, umazanega, nedostopnega za otrokovo in naše dotikanje.

• Izboljšamo komunikacijo z otrokom. To se seveda pozna na vseh ravneh in področjih, tudi pozneje, ko so plenice že zgodovina.

• Izboljšajmo lastno intuicijo, pokažimo otroku, da spoštujemo njegove potrebe.

• Vzpodbujamo zavedanje otrokovega telesa in procesov v njem.

• Zmanjšajmo količino smeti, varčujemo denar.

• Postanemo lahko bolj usklajeni, pogumnejši ... ali pa bolj realistični in potrpežljivi - kar pač potrebujemo v tistem trenutku, da postanemo bolj celostni, bližje otroku.

Mamina zgodba