Danes tam sredi prelestne narave najdete urejene tekaške proge.

Bloška planota se je ugnezdila na skrajnem robu Notranjske, med Cerkniškim poljem ter Loško in Ribniško dolino. Vseeno, s katere smeri prihajate - preko Bloške Police iz Cerknice, po Lužarjevem bregu iz Velikih Lašč ali po Boncarju iz Ribniške strani: po zaporedju ovinkastih klancev se pot prej ko slej prevesi. Pred vami se kar na lepem odpre prostrana skledasta planota, ki se nahaja med sedemsto in osemsto metri nadmorske višine. Prispeli ste na Bloke, širši javnosti znanih kot zibelka smučanja v srednji Evropi. Številni griči in nižji hrbti razdelijo planoto na dolini Bloščice in Ločice (Farovščice), ki se združita v Bloško - Farovško polje. Vode z Blok podzemno odtekajo v Cerkniško jezero. Osrednje naselje in sedež občine Bloke je kraj Nova vas, ki premore okrog tristo prebivalcev in leži 720 metrov nad morjem. Površina Bloške planote znaša kar 72 kvadratnih kilometrov, na njej stalno živi okrog 1650 prebivalcev.  

Tudi zadnja pot na smučeh

Ne čudi, da so se Bločani v zgodovino zapisali predvsem kot pionirji smučanja. Zaradi nadmorske višine so zime tam dolge in ostre, čeprav v zadnjem času, v obdobju globalnega segrevanja, ni več čisto tako. Bločani so svoje smuči sprva izumili in izdelali za praktično rabo. S smučmi so hodili v vas, v gostilno, v trgovino, k maši, na lov; na njih so nosili botri novorojence h krstu in na posebej prirejenih smučeh so pokojnika v krsti „prismučali" na vaško pokopališče.

Med prezimovanjem na gradu Nadlišek je o Bločanih pisal tudi Janez Vajkard Valvasor in zapis objavil v svoji Slavi Vojvodine Kranjske. Tako se glasi odlomek iz njega: „Kmetje ponekod na Kranjskem - zlasti pri Turjaku in tam okoli - poznajo neki redki izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj; na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah. To nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju ..."  

No, glede hitrosti bloških smučarjev morda ni bilo čisto tako, kakor je to videl legendarni proučevalec naših krajev. Bloški duhovnik Jožef Bevk je namreč v prvi polovici 10. stoletja zapisal, da „Bločani niso smučali prav hitro, čeprav je Valvasor tako videl, ali pa je celo malo nakladal". Po Bevkovem poročanju so večinoma drsali po celem snegu, „zato so smuči široke, da se ne udirajo".  

Kako so Bločani krivili smuči?

Nekdanji Bločani so za izdelavo smuči uporabljali les, ki so ga ravno imeli pri roki - poleg bukovine in javorja so kot najpripravnejšega cenili jesen, ki je bil primerno prožen. Ko so les odrezali oziroma izrezali na pravo dolžino, so en konec potopili v vodo, ki so jo nalili v posodo, kjer so sicer kuhali repo za svinje. Les so potem kuhali dve do tri ure, da se je zmehčal in so ga v tako imenovanih rojtlah lahko ukrivili. Stremena smuči so sprva izdelovali iz vrbovih šib, kasneje pa so uporabljali usnje. Da stopalo ni drselo, so na smučko pribili nedrsečo klobučevino s starih klobukov. Za obutev so jim služili gojzarji, ki so jih pozimi imeli za delovno obutev. Med smučanjem so se smuči navlažile in se začele ravnati, zato jih je dober gospodar vedno znova krivil. Zdržale so tudi do petnajst let.  

Danes so Bloke raj za tekaško smučanje

A časi so se spremenili. Današnji Bločani se po opravkih nič več ne dričajo na dilcah, ki so jih sami razvili in izdelovali. Zato pa tjakaj radi prihajajo smučarji od drugod, seveda športni in rekreativni. Kot zanimivost omenimo, da je Heinrich Schollmayer, oskrbnik gradu Snežnik, že konec 19. stoletja ustanovil smučarski klub, namenjen snežnemu uživanju na Blokah. Z alpsko smuko tam zgoraj ni nič, žičnica, ki so jo na Liscu postavili že leta 1970, je „plesala" le eno samo zimo. Smučišče je menda bili kratko malo prezahtevno, zlasti za družine z otroki.  

Zato pa so vselej, ko je na Bloški planoti sneg, urejene privlačne, nezahtevne tekaške proge. V nestanovitnih vremenskih razmerah so proge krajše, ob lepem vremenu pa so dolge tudi do 20 kilometrov. Ker jih „potegnejo" v obliki pentlje, se ne morete izgubiti, tudi če vas zajame megla - prej ko slej se vrnete na izhodišče. Proga ima eno stezo za klasični tek na smučeh, medtem ko je druga namenjena prosti drsalni tehniki. Vsako leto priredijo tudi tradicionalne Bloške teke, ki potekajo že od leta 1975 in kjer je v ospredju maratonska preizkušnja. Letos bo prireditev - če bo dovolj snega - 5. februarja. 

Bloke v toplih mesecih

Seveda pa Bloke s svojo planoto niso niča manj zanimive tudi v toplem obdobju leta. Čudovita, na trenutke že skoraj „nebeška" pokrajina, vliva občutek odmaknjenosti od civilizacijskega mrgolenja in zato pomirja. Možni so številni izleti - daljši in krajši - sem ter tja. Vključno s kolesarskimi. 

Sicer podnebni pogoji na Blokah zaradi dolge zime niso primerni za intenzivno kmetovanje, vendar gredo na roko ekstenzivnemu ekološkemu kmetovanju, v okviru katerega so žita in druge poljščine primerno nadzorovani. Zato je na vsem območju razvito ekološko kmetovanje, ne manjka niti turističnih kmetij s tovrstno ponudbo. In še več kot to: blizu vasi Volčje boste našli prikupno Bloško jezero, ki je - četudi umetno - primerno za kopanje, pozimi pa na njem tudi drsajo.  

Pa še na eno simbol Bloške planote ne gre pozabiti. To so konji, ki vas bodo kot veter ponesli sem ter tja - če seveda obvladate jahalne veščine. Sicer pa se je boste prej morali naučiti. Če ne, si kot nadomestek - recimo - lahko privoščite pohod po Krpanovi poti. Njena dolžina znaša19 kilometrov, s „podaljškom" Iška pa 23 kilometrov. Čas hoje znaša - odvisno od kondicijske pripravljenosti in izbrane variante - štiri do sedem ur.