Photos.com

Seveda si teh potovanj nisem tako želel zato, da bi noč prebil v zatohli kabini (takrat še ni bilo hladilnih naprav, ki jih tudi dan današnji ne pogrešam), saj kaj takega poleg popolne odvečnosti tudi družinski proračun ni dovoljeval. Ali pa morda zato, ker bi se nažiral v ladijski restavraciji, saj je tudi za te reči štrikec bil pretanek. Kosilo ali večerjo so si lahko privoščili le kakšni nemški, avstrijski ali italijanski turisti, ki so imeli polne denarnice konvertibilnih mark, šilingov in lir. Ampak ravno to je bilo to: prosto se gibati po ladji sem in tja, uživati v motrenju modrega Jadrana in živopisnega dogajanja v lukah, zvečer pa se dodobra napokati iz maminega cekra, smukniti v spalko (ja, takrat, še globoko v socializmu, so ta čudesa že bila!) in se predati kratki poletni mediteranski noči - kar tam na vrhnji palubi, namenjeni potnikom. Tudi kasneje, v najstniških letih, sem se rad vkrcal na te barke, seveda brez staršev. Še vedno sem prenočeval na palubi in se izogibal restavraciji, v bar pa sem na kakšno pivo že zavil. Tudi s kakšno samotno Nemko. Z Nemcem nikoli, saj so nas v šoli še vedno svarili, da so ti do pred kratkim bili naši smrtni sovražniki ...

Kaj je danes od tega, se sprašujem, še preostalo novodobnim serijskim turistom? Tistim, ki se odločajo, da bodo zajetne vsote evrov zapravljali za t.i. sanjska križarjenja, kot nam zvitorepni agencijski marketingarji vtepajo v glavo, ko gre za plovbo na luksuznih belih ladjah po različnih morjih sveta. Na ladjah, ki so zadnje tedne zaradi svojih dveh žalostnih usod (sploh ko gre za tisto, nasedlo pred toskansko obalo) opozorile na vse razsežnosti te veje turistične megaindustrije, kjer je v resnici za videti (za doživeti) prav malo lepega. 

Vzemimo najprej pod lupo potniku verbalno vsiljene „sanje", povezane s takšnimi križarjenji. V bistvu ta samega sebe za določeno število dni pospravi v neke vrste plavajoči luksuzni zapor, v katerem se mu ponuja na tisoče oblik „zabave", vse do preizkušanja „sreče" v ladijskem casinoju. Kot krovna polivka na ves ta hedonizem, kjer človek ne zmore vzpostaviti nikakršno pozitivno prepletenost z okoljem, v katerem se tistih nekaj dni premika (nebo, morje, galebi...), so neštete all inclusive restavracije, kjer je v vsakem času dneva neomejen dostop do gore hrane industrijskega izvora, katerih večina izgine, sodeč po razkritih statistikah, med odpadki.  

Pred kratkim mi je znanka poročala (kritično) o svojem nedavnem t. i. križarjenju po Karibih. V Tampi na Floridi se je v ogromno belo „lepotico" vkrcalo na tisoče osebkov z vseh vetrov, potem pa so v tistem trupu sedem dni brzeli proti jugu, vmes šestkrat pristali na raznih otokih in zadevo končali v mondenem mehiškem Cancunu na polotoku Jukatan. Z na srce položeno roko je, četudi izobražena in razgledana, priznala, da v resnici sploh ne ve, kje in zakaj je bila tistih nekaj dni. Postanki so trajali po nekaj ur, komaj dovolj, da so se malo sprehodili po luki in kaj popili, ali pa so jih takoj prekrcali v avtobuse, ki so jih peljal do kakšne lokalne „znamenitosti" - tam so bili ravno dovolj časa za kak posnetek -, potem pa hajd nazaj med tisto železje. Mnogi ladje med postanki sploh niso zapustili. Kaj komaj, da bi z domačini - razen z natakarji in vsiljivimi trgovci - vzpostavili kakršenkoli stik, pa čeprav še tako bežnega. In ko je bil še visoki dan pa bi lahko ljudje s palube opazovali azurno morje, se jih večina odločila za posedanje in namakanje v ladijskih bazenih ter „uživanje" na barskih stolčkih, s kakšnim eksotičnim koktajlom pa seveda mobitelom v roki. Zaznala je, da se je večina sopotnikov nasploh ubadala predvsem s temi majhnimi čudeži supermoderne dobe, medtem ko so otroci - te menda starši ne jemljejo radi s seboj na križarjenja, ker jih motijo v njihovem hedonizmu - ven-in-ven bolščali v avtomate z igricami, s katerimi so bili zasuti dobesedno vsi koti velikanke. Njen sklep je vsekakor, da se po Karibih na tak način ne bo več smukala, ker o njih izve neprimerno več že, če gleda eno samo epizodo nadaljevanke Gusarji s Karibov. Pa še zastonj je. Dodajmo, da je opazila kar nekaj sopotnikov, v glavnem Američanov, ki so v času „sanjske" karibske plovbe svoje sanje udejanjali tako, da so Karibe „odkrivali" globoko v notranjosti ladje, preko interneta!  

Največ zamisleka in premisleka vredna je ekološka katastrofičnost teh „sanjskih kruzerjev". Kakšne gore materiala in energije porabi gradnja takšne ladje (od tistih, ki jih gradijo v Monfalconeju, prav dobro živijo tudi nekatera slovenska podjetja), si navadni um ne more predstavljati. Zato pa pogubni učinek plavajočih gmot najbolj izrazi podatek, po katerem novodobna turistična križarka, ki sprejme med tri in štiri tisoč potnikov, v fazi plovbe porabi v enem dnevu toliko energije in ustvari toliko toplogrednih izpustov, ,kot to v istem času „uspe" povprečnemu mestu s petdeset tisoč prebivalci!  

Čeprav so tovrstna križarjenja legalna, pa glede na vso škodo, ki jo povzročijo v imenu nezaustavljivo pohlepnega „cash flowa", niso tudi legitimna. Niso namreč legitimna pred materjo naravo, ali če hočete, pred bogom.  

(Kot kolumna objavljeno tudi v sobotni prilogi dnevnika Večer, 3. marec 2012)