fOTO: Radmanove-mlinice.hr

Cetino na vsem njenem 105 kilometrov dolgem toku odlikujejo izraziti modro-zeleni odtenki, podobni naši Soči. Rečejo ji tudi „vodnjak Dalmacije", saj napaja večino podzemnih nahajališč pitne vode na srednjedalmatinskem območju. Glede tega ima podobno vlogo, kot reke Krka (ta naj bi si svoj podzemni izvor blizu vasi Vrlika v Dalmatinski zagori, pod goro Dinaro, delila prav s Cetino) in Zrmanja bolj severno v Dalmaciji, ter Neretva, ki se v morje izliva južneje, že bliže Dubrovnika. Žal so to dobro dalmatinsko vodno vilo človekove roke preuredile precej po svoje (umetno Peručko jezero in še nekaj nizvodnih zajezitev), preden v Zadvarju ostro zavije okrog Mosorja proti jugo-zahodu, proti izlivu v Jadran. Reka je v svojem zgornjem toku tudi vodno osredje obsežnega Sinjskega polja, ki je veljal in še velja za žitnico srednje Dalmacije. Posledica človekovih posegov je bila umiritev rečnega toka, zavoljo česar so propadli številni mlini, nanizani vse od izvira na Cetinjskem polju, 380 metrov nad morjem, pa do izliva pri Omišu. Pri tem velja omeniti, da se Cetina napaja iz podzemnega kraškega jezera, globokega več kot 100 metrov. Le nekaj kilometrov niže od izvira je kraj Garjak, znan po odličnih rdečih vinih. Tam se je na enem od svojih potovanj v globino Balkana ustavil cesar Franc Jožef I., ki naj bi mu garjaška rdečina tako hasnila, da je po nekaj kozarcih nekoliko pozabil na svoje vladarsko dostojanstvo. Hiša, v kateri je prenočil, še danes stoji, rečejo ji Schönbrunn. Se ve, zakaj.

Bogastvo voda in narave

Cetina se „pogrezne" v kanjon že kmalu pod Sinjskim poljem. Njena bregova se opazno povišata in zbližata, reka postane globoka, vendar ne prav hitra. Nekoč se je tudi v tem delu hitreje pretakala in poganjala številna mlinska kolesa. A jo je jez hidroelektrarne pri Đalu umiril, dvignil njen vodostaj in potopil tamkajšnje mline. Gre za eno od treh hidroelektrarn na području Cetinske krajine, kot rečejo celotnemu območju, kjer se reka pretoči od izvira do izliva v Jadran. Nad tem „celinskim" delom kanjona, malo pod krajem Trilj, bdijo ostanki samotne trdnjave Nutjak, velik izziv za arheologe, zgodovinarje, meditatorje, sanjače...  ,

Kakorkoli že, krajinsko najbolj atraktivno in tudi lahko dostopno območje toka Cetine je spodnji del rečnega kanjona, kamor se lahko zapeljete tako iz Omiša kakor tudi iz Zadvarja, kjer lahko občudujete slap Gubavica, s 50 metri višine najmogočnejšega na vsej reki. Kakšnih 20 kilometrov dolga soteska na vsakem koraku nudi prelesti kraško-mediteranskega naravnega okolja, harmonično oblikovanega v globoko pogreznjenem, a z rastlinjem in živalstvom bogato okrašenem rečnem koritu. Da o ribjem zakladu Cetine, kjer prevladuje klen, ne govorimo. Osrednja etno-turistična točka v tem delu toka je gotovo zaselek Radmanove mlinice, le šest kilometrov daleč od Omiša, kjer si še lahko ogledate avtentične cetinske mline, ki so stoletja izrabljali moč reke. Radmanove mlinice pa so tudi končna postaja organiziranih raftarskih avantur, ki jih omogoča reka in ki morda pritegnejo še največ obiskovalcev. Organizirani raftarski spusti niso predragi, vsa potrebna oprema, vključno z osnovnimi infomacijami, je na dosegu roke pred samim vkrcanjem.  

Za raftarske sladokusce

Raftarska avantura se začne na točki, imenovani Slimena, do koder je od Omiša slabe pol ure lagodne vožnje (kaj drugega na vijugasti kanjonski cesti niti ni priporočljivo). Ves ta čas lahko potniki seveda občudujejo prelesti tamkajšnjega okolja. Prvi del plovbe v dolžini kakšnih devet kilometrov ni prav hiter. V tej etapi se „posadka" privaja pravilnemu veslanju. Za prvo preizkušnjo na hitro pridobljenih veščin služi plovba skozi „predora" iz vej, kjer se že izkaže uigranost posadke. Sledi del reke, ki je tehnično bolj zahteven, rečejo mu Labirint, ta pa se razvozla v majhnem jezeru, primernem za skok v bistro vodo, ki pa seveda ne dosega takšnih temperatur kot bližnje morje. Pod jezom sledi nekaj kilometrov najbolj adrenalinskega dela raftinga, slap Studenci pa velja za enega najlepših tovrstnih naravnih pojavov na reki Cetini. Zatem pride na vrsto čudovita, a nikakor nedolžna brzica Oblačnik. Ko gre za organizirane turistične plovbe, morajo nad njo vsi „potniki" na kopno in se kakšnih 50 metrov sprehoditi ob reki navzdol, kjer se znova vkrcajo v rafte, med tem ko skiper in njegovi mojstri sami obvladajo rečno past.  

Kmalu sledita dva manjša slapova, eden med njimi ponuja magično igro sonca in sence, ujete v mah pod slapom. Nato pride še spust čez nekaj zanimivih, a ne prezahtevnih brzic, dokler vas reka ne prinese do točke, ki ji rečejo Z. Gre za rečni utrinek, ki znova terja obilico adrenalina in ki ga še ni takoj konec. Kmalu smo namreč pri Tisni stini, kjer je mogoče preizkusiti veščino skakanja v reko s skale, visoke dva do pet metrov. Potem znova nekaj ne prezahtevnih brzic in vplutje v območje kanjona, kjer so posneli sklepni prizor nekdaj tudi pri nas „razgrabljenega" ameriškega vesterna o mladem apaškem poglavarju Winetouju.  

Cetina ni samo raftanje

Od tam pa do Radmanovih mlinic je še nekaj brzic in okroglih 25 minut plovbe, s tem pa tudi konec avanture, ki v okviru organizirane turistične ponudbe traja tri do štiri ure, medtem ko „nekomercialni" mojstri raftanja z opisanim delom seveda opravijo veliko hitreje, da kajake, primerne za divje vode, ne omenjamo posebej. Kakorkoli že, tako eni kot drugi se lahko v Radmanovih mlinicah, kjer je poskrbljeno za jedačo in pijačo pa še kaj, docela sprostijo. Seveda pa Cetina ni samo raftanje. V njenem povsem spodnjem toku je popularno „mirnovodno" veslanje, tudi do (ali iz) samega morja. Nad reko se pne mogočni Mosor, kamor je skozi vas Blato na Cetini (šest kilometrov od Omiša) speljana gorska cesta, ne manjka pa niti označenih pešpoti. V stenah, ki obdajajo Omiš, pa je razvito prosto plezanje. Podrobnejše informacije o vse teh rečeh boste prejeli na tamkajšnjih turističnih info-točkah.  

Braco Zavrnik v sodelovanju z dnevnikom Večer