(Foto: Ekomagazin.si)

Nekdaj je bila jama

V zavetju Kraškega roba, ki „odbija" dobršen del znamenite kraške burje, se nahaja nekaj privlačnih krajev. Morda je najbolj znan med njimi Črni kal. A še bolj privlačna je morda vasica Osp, ki leži tik ob meji z Italijo oziroma kraja Dolina, ki je že onkraj meje. Kraj ni znan samo zaradi svoje „skrivaške" lege pod markatnim, navpičnim in celo previsnim, ostenjem podkvaste oblike, marveč tudi zaradi izzivalnih plezalskih priložnosti, ki ga ta ponuja. Tako kot bližnja Mišja peč je tudi osapska „podkev" nastala z udorom jamskega stropa. Stena, ki je v svoji povezavi večkrat „prekinjena", je široka 500 metrov ter visoka več kot 200 metrov.

Osp je ena najstarejših slovenskih vasi, v pisnih virih je bila omenjena že pri koncu 11. stoletju. Ponaša se s strnjenim vaškim jedrom, prepredenim z ozkimi uličicami in prehodi.
V vasi stoji cerkev sv. Tomaža. V bližnji jami Grad (tudi Osapska jama) pod osredjem stenovite osapske „podkve" izvira Osapska reka. Pred jamo so še ohranjeni ostanki obrambnega zidu, za katerim so ljudje iskali zatočišče v času turških vpadov, tam pa so našli tudi kulturne ostanke iz rimskih časov. Vhod v samo kraško jamo preprečujejo rešetkasta vrata, da ne bi zmotili kraljestva netopirjev v njej. 

Dostop pod steno, pa tudi avtokamp

Osapska reka je v teh poletnih časih praviloma „suha kot poper". Ob njeni strugi je najbolj eleganten dostop do jame Grad. Pot se začne na začetku vasi, tik pred mostom. A ta, ki mu je želja potikati se po strugi Osapske reke, mora vedeti, da ob močnem deževju, zlasti nalivih, reka (pravzaprav velik potok) brž spremeni svoj značaj, ko se prelevi v deroči hudournik, ki je lahko tudi nevaren. Do ostalih delov osapskega ostenja so iz vseh koncev vasi speljane različne poti, ki se - više kot smo - izgubljajo v podstenskem skalovju. To zaradi svoje strmine plezanja neveščim lahko predstavlja že kar resen problem. Zato podcenjevanje ni na mestu, potrebna je ustrezna obutev in velika mera opreznosti. Kmalu po tej pristopni „fazi" se stene nenadoma dvignejo proti nebu. Ja, Osp je tudi priložnost za merjenje plezalskih sposobnosti, ki jih premorejo vrhunski alpinisti. Na vstopih v steno pa je tudi obilo priložnosti za začetnike. Vse te adrenalina željne obiskovalce praviloma druži prijetni avtokamp v idiličnem naravnem okolju na koncu vasi.  

Plezalne smeri

Osrednje plezalne smeri so primerno opremljene. V sektorju Banje prevladujejo previsne smeri, kjer je v ospredju vzdržljivostno plezanje. Steno nad Babno tvorijo navpične do rahlo previsne plošče z dobrimi, četudi ponekod ostrimi oprimi. A v njenem levem delu sta v previsih prav tako potrebna moč in vzdržljivost. Smeri v Veliki steni, ki tvorijo desni „prekat" osapskega ostenja, poleg dobre tehnike praviloma zahtevajo tudi moč in vzdržljivost, saj so nekatere med njimi močno previsne.  

Pozor, zaščiteno!

Njen del, ki se nahaja desno od Italijanske smeri, je za plezanje prepovedano območje. Tam namreč gnezdi ogrožena in zato zaščitena sova uharica. Sicer pa je vse ostenje vključeno v naravovarstveni režim Natura 2000. Tudi zato, ker je območje Kraškega roba prebogato z rastlinskimi vrstami, tudi endemnimi. Vse skupaj so jih doslej našteli skoraj 3000! Med endemi je gotovo najbolj znana Tommasinijeva popkoresa (Moehringia tommasinii). Blazinice z drobnimi belimi cvetovi poganjajo iz skalnih razpok na previsnih delih stene, kamor si praktično „ne upa" nobena druga rastlinska vrsta.

Klikni na fotografijo v galeriji, da se ta poveča. (Fotografije: Ekomyagazin.si)