Nebesa so kraj za sanjarjenje. V prispodobi so Nebesa kot velika ladja, ki je nasedla na oceanu med nebom in zemljo. To je nenavaden ocean. Pol leta je divje zelen, tretjino rdeč, tretjino pa je bel, sivo moder, antracitno siv. Odvisno od letnega časa in vremena. Včasih Nebesa obtičijo v oblaku in so v belem, ki se preliva, kot mleko v čebru.

Turistične hišice Nebesa so postavljene s spoštovanjem do narave in gradbenih izročil doline Soče. Imajo obliko posoške pastirske vasice, planine, obliko senikov, hlevčkov, pastirskih stanov, spominjajo na planino, značilno za Krnsko pogorje. Po skladnosti stavbnih oblik so Nebesa dosežek. Zato je arhitektura turistične vasice na prelazu med Matajurjem, Kolovratom, Sočo in Jadranskim morjem v letu odprtja prejela več prestižnih nagrad.

Za Nebesa pravijo, da obiskovalcem omogočajo eleganten mir. Mir je na tem prehrupnem svetu že postal redka dobrina. Arhitektura se zliva z okolico. Notranja oprema ne vzbuja pozornosti. Na Nebesih gledaš naravo, ne pa zidov, stolov in miz.

Imena Nebesa si lastnika, Katja in Bojan Roš nista izmislila. To je staro, krajinsko ime prostora, ki je v preteklosti služil košnji trave za živino, krajši čas pa tudi smučišču. Imena Nebesa raje ne prevajamo v tuje jezike. Slovenska beseda Nebesa zveni lepo tudi v ušesu Neslovenca. Sploh pa: ni primerno na široko razlagati »nebeškosti« kraja, ki leži v gorah, kjer nebo ni vedno modro. Ko vreme podivja, ko se dvignejo vetrovi in uliva dež, so Nebesa kraj »ur-nebesa«. Tudi vihar na Nebesih je lahko doživetje. 

Arhitekt Rok Klanjšček si je Nebesa zamislil kot naselje, kjer ima človek občutek, da je znotraj enako zunaj, da ko ste notri, ste hkrati zunaj, da iz zavetja hišice v mislih plezate po strminah Krna, da vas morje vabi, da zajadrate v zaliv Gradeža, Kanin, da ga presmučate, Batognica in Rombon, da podoživite dogodke soške fronte....  

Nebesa imajo pod seboj livške pašnike z jeleni, damjaki, konji, ovcami in kozami, nižje spodaj pa Kobarid in kobariške vasi. Gnezdijo vse naokoli smaragdnega traku Soče. Za seboj imajo zelene griče Beneške Slovenije, ravnico Furlanije in Jadransko morje, pred seboj pa od apnenca in snega bele gorske verige Krna in Kanina. Nebesa so čez palec dve uri vožnje od Ljubljane, Benetk ali Trsta. Iz doline so dostopna po lepi gorski cesti, ki z glavne ceste pri Kobaridu in skozi Livek in mimo Nebes pelje naprej, v drugačen svet, v slovensko Provanso, med vinorodne griče Goriških Brd. Najbližja prijazno gorata soseda sta Kolovrat in Matajur. Kolovrat, ki je dolg lahko dostopen sredogorski hrbet, je eno samo razkošno razgledišče. Hodiš in hodiš po mehkih travah in v očeh imaš morje in kamnite gore. Kolovrat je velik muzej v naravi. Po njem je speljana Pot miru. 

Nebesa so kraj za popoln počitek. Morda je ta počitek najpopolnejši pozimi, ko so gore bele od snega, dolina pa še kar pisana od rastlin. Sicer pa letni časi ne igrajo glavne vloge. Večina gostov Nebes so ljudje, ki so utrujeni od neizprosnega tempa urbanega življenja in ki potrebujejo pobeg v mir in zasebnost. Na Nebesih sta mir in zasebnost zagotovljena. Pomembno vlogo igrajo tudi čustva. Živeti na Nebesih pomeni lebdeti med nebom in zemljo. Včasih nebo in zemlja izgineta. So samo koprene oblakov.

Hišice Nebes so opremljene za dve osebi oziroma za par. Pari se v gnezdom podobnih hišicah dobro počutijo. Saj; kdor v svojem srcu čuva zeleno drevo, bo morda pričakal tudi ptico pevko. Nebesa so kot drevo, ptičje petje pa je odvisno od posameznika. 

Več fotografij v galeriji - s klikom na fotografijo, se ta poveča.