Še nedolgo nazaj sem zasledila misel, da je arhitektura povezava med časom in ljudmi In hkrati Za sabo pusti spomin preteklega časa oziroma arhitekta ki je živel v tistem času.
Tako se tudi meni zdi da ko vstopim v kakšno starejšo arhitekturo, tako kot da bi vstopila v neko preteklost oziroma v neki drugi čas ki so ga oblikovali pred stoletji in kako nam govorijo zgodbe tistega časa. Saj namreč ravno arhitektura je tista ki ustvarja skupni prostor kjer se srečujemo, praznujemo, izražamo svojo kulturo, saj oblikuje način kako doživljamo Svet in drug drugega. Zato pa je nosilka spominov in vrednot i kljub temu če gre za moderno stavbo lahko ta nosi duh preteklosti prav tako pa lahko tudi kakšna stara cerkev navdihuje v prihodnosti.
Saj tukaj ne gre samo za umetnost ampak tudi za znanost in funkcije s katero so ustvarjali zelo različne prostore, ki pa so na koncu zelo vplivali na vsakdanje življenje, kot pa tudi odnos med ljudmi, kar lahko zelo dobro razberemo, že v preprostih stanovanjskih hišah oziroma stanovanjih, ki jih lahko primerjamo z nekoč in danes. Enako pa velja tudi za zgradbe ki so bile za javne ustanove. Tako daje arhitektura Vpogled v življenje iz preteklosti in ohranja zgodovinski spomin. Prav tako pa tudi preko skupnih prostorov ne glede na to ali gre za mestne trge cerkve šole domove knjižnice arhitektura povezuje ljudi med sabo v skupni prostor in tako ustvarja identiteto skupnosti in krajev, posamezniku pa občutek domačnosti pripadnosti in nekega skupnega prostora v katerem deluje.
Ker so stavbe v res veliki večini primerov trajnejše kot od zapisane zgodovine lahko iz njih prepoznamo zapis preteklih obdobij in njihovih vrednot Vsaka doba svoj slog. Hkrati pa tudi nam arhitekturo da tudi občutke v prostoru, bodisi ali gre za toplino varnost ali veličino, saj navsezadnje se lahko v prostoru počutimo tudi utesnjeni, ali pa gledamo z upanjem proti nebu oziroma proti stropu. Navsezadnje vsak posameznik doživlja arhitekturo na svoj način.